Veseli smo, ko srečamo koga po mnogih letih, pa nas še vedno pozna in se spomni kakšnih drobnih stvari iz časa, ko smo se zadnjikrat videli. Za ljudi, s katerimi leta in leta živimo skupaj, se nam zdi samoumevno, da se bodo za vedno spominjali vsega, kar smo skupaj doživeli. Predvsem pa vsega dobrega.
Ne morem in ne morem pozabiti znanke, ki mi je zelo žalostna tožila o svoji mami, ki je pred kratkim umrla, še vedno pa jo muči, kako jo je srečevala v času pred smrtjo. Mama je bila stara več kot devetdeset let in je bila v zadnjih dveh letih v domu za stare. Bila je sicer zelo pozabljiva, občasno rahlo zmedena, ampak vedno je nekako vedela, da je ta, ki prihaja k njej, hčerka. Ob zadnjih srečanjih pa je ni več poznala. »Pomislite, mama me sploh ni spoznala, mene, svoje hčerke, ki sem bila toliko let ob njej in sem zanjo tudi ves čas skrbela. Pa tako dobro sva se razumeli.« Skoraj nisem mogla verjeti, da je znanka vzela to tako zelo osebno, skoraj neracionalno. Kot da je mama noče spoznati. Počutila se je tudi krivo, da je morda naredila kaj narobe, da je mama ne spozna.
Sama teh izkušenj s starši nimam. Oba sta umrla še razmeroma mlada, pri dobrih šestdesetih letih- Kar se starosti tiče, bi lahko živela še skoraj trideset let, lahko pa bi seveda umrla tudi veliko prej. Starostna demenca pri njima vsekakor ni bila problem. Mnogi znanci in prijatelji pa mi pripovedujejo, kako težko jim je sprejeti dejstvo, da so starši postali dementni in ne morejo več slediti vsemu, kar se okrog njih dogaja. Starši, ki so bili nekdaj morda tako bistri in preudarni in so leta in leta pomagali tudi svojim otrokom, so naenkrat povsem drugačni. In še vedno so, takšni kot so, njihovi starši. V zadnjem času se o tem več govori in išče pomoč. Tako z zdravili v medicini kot tudi z društvi, ki naj bi pomagala svojcem starih dementnih ljudi. Najbolj pa je seveda pomembno, da jih sprejmemo takšne, kot so, z naklonjenostjo in ljubeznijo, kar ni vedno lahko. In nihče od na sne ve, kakšen bo sam, ko bo star.
