Brez dobrega načrtovanja bi marsikje zavladal pravi kaos. Z dobrim načrtom se da marsikaj urediti in tako olajšati življenje. Nekateri ljudje so pravi mojstri v načrtovanju, drugim je to težko in živijo včasih v svojem neredu prav težko. Tudi tu bi lahko do neke mere rekli, a je vsak človek svoje sreče kovač. Ampak samo do neke mere. Najbolj bistvenega v življenju ne moreš načrtovati po svojih načrtih in željah, ampak je velika umetnost v tem, da znaš sprejemati življenje tako, kot prihaja.
To mi je prihajalo na misel ob spremljanju znanke, ki je bila hudo bolna in se ji je stanje samo še slabšalo. Sicer je bila v življenju zelo urejena gospa, veliko težkega je prestala in vedno znova našla dovolj moči, da je šla naprej. Vedno z dobro voljo in s humorjem. Potem pa je zbolela, hudo zbolela. Ona, tako urejena in vedno pripravljena ukrepati, se je naenkrat znašla v položaju, ki ji je bil popolnoma tuj. V sebi je čutila, da tu ne more sama urejati tako, kot bi želela, čeprav o tem ni z nikomer glasno govorila.
Večkrat sem jo obiskala. Vedela je, da sem zdravnica in zdelo se mi je, da od mene pričakuje, da ji bom pomagala tudi v tem stanju ohraniti čim večjo samostojnost. Najbolj mi je ostal v spominu stavek, ki ga je večkrat ponovila: »Dajva, narediva načrt, kako bo vse potekalo.« Vedela sem, da sem jo zelo razočarala. Nobenega takšnega načrta, ki bi ji ustrezal, nisva naredili. Pogovarjali sva se le o tem, kaj bi naredili, da bi jo manj bolelo in da bi imela manj težav. Narediti pa nisva mogli prav nobenega načrta o tem, kako bo bolezen potekala in kako dolgo. Lahko sva samo upali, da čim bolje zanjo.
Verjetno vsak človek kdaj doživlja kaj podobnega. Če ne prej, takrat, ko se poslavlja iz tega življenja. Marsikaj v življenju lahko načrtujemo in je tudi prav, da načrtujemo. Bistvenega pa ne moremo načrtovati in morda je prav to tisto najbolj vznemirljivo v našem življenju, česar se nekje v svojem srcu zavedamo, pa o tem tako redko govorimo. Življenje samo je v svojem bistvu nenačrtljivo.
