Lani v novembru je bil v Sloveniji misijonar Pedro Opeka in kdor se je srečal z njim, je to gotovo doživel kot velik dar. Pravzaprav ni povedal nič novega, nič posebnega, pa vendar tako, da se je močno dotaknilo vsakega človeka. Prav je, da o njegovih besedah vedno znova razmišljamo.
Ko je bil v Ljubljani v Unionski dvorani, so ga otroci vprašali, kakšni so njihovi sovrstniki na Madagaskarju. Pedro Opeka jim je odgovoril nekako takole: »Veliko jih je in veseli so, zelo veseli. Kljub temu, da nimajo veliko in se morajo pogosto zadovoljiti z malo riža. Nimajo igrač in jih tudi ne potrebujejo, se pa veliko igrajo. Nimajo preveč natrpanih urnikov, potrebujejo tudi čas za igranje.«
Misijonar je povedal še veliko o otrocih z Madagaskarja, to so le glavne misli, ki nam lahko dajo veliko misliti. Naši otroci, tudi tisti, ki veljajo za revne, imajo veliko igrač. Včasih jih že po nekaj dneh zavržejo in dobijo nove. Imajo veliko igrač, ne znajo pa se igrati. Starši jih pogosto pošiljajo v razne krožke in zanje drago plačujejo, manjka pa jim najbolj osnoven odnos do življenja, da bi se ga lahko veselili, tudi če je včasih zelo trdo.
Če malo pomislimo, lahko ugotovimo, da to sploh ne velja samo za otroke in igrače. Kaj vse kupujemo, da bi si olajšali življenje, pa kljub temu vedno teže živimo. Vsaj počutimo se tako. Potem pa smo neznansko nesrečni, če si nečesa, kar drugi imajo, ne moremo kupiti. Ali če na primer ne moremo na dopust na morje ali na kakšno daljše potovanje. Vse je vedno bolj usmerjeno na področje imeti in veliko maj na področje biti. Prave sreče in zadovoljstva pa nam še tako veliko denarja ne prinaša.
Na svoje otroštvo takoj po vojni imam lepe spomine. Nikoli nisem imela medvedka, mama pa je za sestro in zame sešila punčko iz cunj. Zdaj se takšnih unikatnih punčk sploh ne dobi več ali pa so cenovno za večino ljudi nedosegljive. Morda sem imela srečo, da sem odraščala v času, ko nismo imeli vsega. Smo pa bili veseli otroci.
