Če malo poslušamo najrazličnejše ljudi okrog sebe, slišimo skoraj povsod enako stokanje, kako je hudo, kako je vse vedno slabše, kako je bilo včasih čisto drugače, seveda veliko bolje in v tem smislu še veliko podobnega. Ko jih potem konkretno vprašaš, kaj je bilo takrat toliko bolje, niti ne znajo točno povedati. Res je, da so bili na primer pred tridesetimi leti toliko mlajši in marsikaterih težav, ki jih imajo sedaj, gotovo še niso imeli.
Da je treba prav o tem splošnem nezadovoljstvu tudi več javno spregovoriti, mi je postalo še bolj jasno, ko sem poslušala gimnazijskega profesorja, ki je o tem glasno razmišljal. Vsak dan se srečuje z odraščajočo mladino, ki je gotovo čisto drugačna, kot smo bili mi. Prepričan je, da se življenje razvija na bolje, je pa zelo zelo drugačno, kot je bilo včasih. Kot veren človek nikakor ne more pristati na tezo, da je svet vedno slabši. Drugačen je in Boga moramo najti v tej drugačnosti. Če ga ne najdemo v tej drugačnosti, pomeni, da še nismo zaznali bistva. Vse preveč se oklepamo vsega, na kar smo od malega navajeni in mislimo, da nam potem v življenju ni treba nič več preverjati in iskati, vedno znova. Vedemo se tako, kot da imamo vse za večno in se nam ni treba nič več truditi za to. Življenje pa je pot in na tej poti ne moreš in en smeš nikoli obstati. Ob stalnem srečevanju z mladimi ljudmi se tega verjetno še bolj zavedaš.
Vesela sem bila tega njegovega razmišljanja. Vprašala sem se, ali se tudi jaz sama vse prepogosto ne pridružim nezadovoljnim ljudem. Če natanko premislim, ni nič hudega ne meni ne mnogim, ki stokajo, kako čuden je ta svet. Nam se zdi res čuden, ker je v mnogočem čisto drugačen kot je bil naš svet, ki smo ga bili navajeni. Tisti, ki so zares v stiski, niti ne stokajo. Bolj nezadovoljni so tisti, ki ne znajo niti prav povedati, zakaj so nezadovoljni.
Verjetno pa bi bili vsi veliko bolj zadovoljni, če bi si vsak od nas na svoj način prizadeval, da bi bil svet lepši. Potem morda niti ne bi utegnili razmišljati o nezadovoljstvu, ampak bolj o tem, kaj lahko storimo, da bo lepše.
