Nekdo mi je pripovedoval zanimivo razlago, zakaj je morda Mojzes razbil tabli postave.
V 2. Mojzesovi knjigi lahko beremo: »Mojzes se je odpravil nazaj in šel z gore z obema tablama postave v roki; tabli sta bili popisani na obeh straneh, popisani sta bili spredaj in zadaj. Tabli sta bili božje delo in pisava je bila božja pisava, vrezana v tabli« (2Mojz 32,15-16). Ko se je Mojzes približal taboru in zagledal ljudi, ki so častili zlato tele in plesali okrog njega, tabel verjetno ni razbil zaradi jeze, ampak preprosto zato, ker se je v tem trenutku zavedel, da bi to ljudstvo prav tako častilo tabli, ne pa sprejelo njihove vsebine.
Zato je tabli razbil na drobne koščke, da so se pomešali med druge majhne kamne, ki so ležali tam naokrog. Tako ljudje ne bodo mogli nikoli častiti tabel, kamna, ampak bo zanje ostajala pomembna samo vsebina, ki je bila zapisana na njih. Vedno znova se bodo morali truditi, da bodo iz drobnih koščkov razpoznavali, kaj je bilo napisano. Nikoli ne bodo mogli iz teh koščkov postaviti zlatega teleta.
Ljudje smo pač takšni, da prevečkrat za središče vsega svojega prizadevanja postavljamo zlato tele – stvari, ki v sebi nimajo nobenega pomena, se pa na zunaj svetijo in bleščijo. Ker vsi tako delajo, se temu pridružimo, ne da bi razmišljali o vsebini. Tudi na področju naše religioznosti moramo razmisliti in se iskreno vprašati, kaj delamo kar tako iz navade, ne da bi se sploh zavedali pomena in vsebine, kaj pa delamo zato, ker nam to nekaj pomeni, zaradi osebnega odnosa do Tistega, ki naj bi bil središče vseh naših prizadevanj. Bog je napisal tabli za ljudi, ki znajo dobro razločevati med obojim.
