Pred mnogimi leti sem nekje govorila o tem, kako dela bolan človek vedno krajše načrte za naprej. Najprej za eno leto, potem za en mesec, nazadnje samo še za dneve. Uči se živeti sedanji trenutek, ki mu postane dragocen, življenje mu je vredno tu in sedaj, takšno kot je.
Po predavanju sem se pogovarjala z gospodom, starim malo čez šestdeset let. Sam je pričel pripovedovati, da kupuje nov avto in ob tem se je zamislil, koliko avtomobilov bo v življenju še lahko kupil. Po najugodnejši varianti naj bi dočakal od 85 do 90 let. Ugotovil je, da jih ne bo več tako veliko, čeprav zdaj še ni star.
Ta gospod me je s svojim razmišljanjem prijetno presenetil. Ni še star, ima veliko življenjske energije. Ima poklic, ki ga opravlja s srcem, veseli se življenja – pa vendar se hkrati zaveda, da je življenje omejeno. Večina ljudi ne razmišlja tako. Živijo tako, kot da bo življenje na zemlji trajalo večno in če jih kaj doleti, so popolnoma nepripravljeni na to.
Marsikaj v življenju bi bilo drugače, če bi si večkrat postavljali vprašanje v tem smislu. Koliko avtomobilov še? Tudi na mnogih drugih področjih . Naučili bi se bolj varčno ravnati z marsičem, tudi s svojo energijo. Ob takšnih vprašanjih bi se oblikovala jasna lestvica naših življenjskih vrednot. Takšna vprašanja nam pomagajo razločevati, kaj je v našem življenju pomembno.
Ob zavesti, da je naš čas omejen, nam postaja čas, ki ga imamo na razpolago, bolj dragocen. Znamo se ga veseliti To veselje daje človeku veliko življenjske energije in je nekaj popolnoma drugega kot poceni veselje.
