Včasih je prav težko najti primerno darilo, takšno, ki bi obdarovanca res razveselilo. Morda je bilo v prejšnjih časih laže. Primanjkovalo je vsega in lahko si bil hvaležen za vse, kar dobiš. Zdaj pa smo že zelo razvajeni in v obilici ponudb ni lahko izbrati pravo. Za mnoge ljudi je pomembna tudi prav določena znamka nekega predmeta. Takšna, da se z njo lahko pohvali pred drugimi.
Meni najlepše darilo ni tisto, ki ga kupiš v trgovini, ampak kaj zelo osebnega. Na primer kruh, ki ga speče prijateljica, prtiček, ki ga naredi stara gospa, ki ima zaradi revme že čisti iznakažene in boleče prste in podobno. Če samo pomislim, koliko truda in človeške naklonjenosti je v takšnem kruhu ali v takšnem prtičku.
O tem sem prav intenzivno začela razmišljati, ko sem slišala o osemdesetletni gospe, ki je dobila za darilo ob svojem jubileju podarjeni dve karti za gledališče. Gospa ne hodi v gledališče in jo to niti ne mika. Zdaj pa je imela dve karti od znanke, ki nje ne bi hotela razočarati. Tako se je z nečakinjo odpravila v gledališče na predstavo, ob kateri pa ni kaj posebno uživala. Ampak zdelo se ji je, da tako mora izpolniti svojo dolžnost. Zase ne morem reči, ali bi bila na njenem mestu tako obzirna in vljudna.
Ko sem se o darilih pogovarjala z drugimi, sem slišala še veliko prav zabavnih zgodb. Tako je na primer nekdo nepismeni ženski, ki je kot snažilka delala v nekem podjetju, podaril enoletni abonma za časopis. Sama pa sem bila prisotna, ko je ženska, velika ljubiteljica mačk, prinesla darilo moji prijateljici za rojstni dan. Ona, ki nikoli ni imela domačih živali, je dobila za rojstni dan mačko z mačjim straniščem, desko za brušenje krempljev in še vse, kar spada k mački. Prijateljica je z veliko težavo pregovorila darovalko, da je vse skupaj odnesla somov. Včasih je bolje nič podariti kot podariti kakšno neumnost. Zame je že obisk darilo in to, da si nekdo vzame čas in pride in se mu ne mudi, je več kot nekaj, kar bi prinesel. To je tisto, kar ostane za vedno. Naše človekovanje.
