Prijateljica mi je pripovedovala o svoji mami, stari čez devetdeset let. Drobna, živahna ženica, čisto nič sklerotična. Ko se srečaš z njo za krajši čas, se niti malo ne zaveš, s kako hudimi bolečinami v hrbtenici živi. Tako, da se včasih komaj premika in priteče tudi kakšna solza. Pa samo za hipec. Potem pa gre spet naprej, hvaležna za vse, kar se ji v življenju dogaja. Prav nič ne stoka. Mož je že zdavnaj pokojen. Vedno je govorila, da v dom nikakor ne bo šla, zdaj pa je že četrto leto v domu in je zelo zadovoljna, tako da skoraj ne moremo verjeti. Vemo, da to ni odvisno od doma, ampak od nje. V domu se počuti bolj sigurno, ker ve, da lahko vsak trenutek dobi pomoč, ki jo dejansko pogosto potrebuje.
Lepo je poslušati zgodbe o takšnih ljudeh. Prijateljici sem omenila, kako dragoceno dediščino ji je dala mama. Ne v materialnem smislu, saj ni imela ničesar. Materialno lahko vsak trenutek propade in ti prav nič ne pomaga. Ona pa se je od mame učila živeti in sprejemati življenje tudi takrat, ko ni lahko. Vse to je še kako potrebovala ob svojem gibalno oviranem možu, ki je bil zanjo prav tako veliki učitelj življenja.
Prijateljica pravi, da se te dediščine, ki jo je dobila od mame in od moža, še kako zaveda in je zanjo zelo hvaležna. Vse skupaj bi ji prav nič ne pomagalo, če se tega ne bi tudi zavedala. Žal mnogi prav tega ne znajo. Žal ne znajo videti vsega dobrega in pozitivnega, kar jim življenje nudi tudi v težkih trenutkih. Zaradi tega tudi veliko laže živi, ona sama in vsi, ki so okrog nje.
Pa še nekaj mi je večkrat ponovila. Neizmerno hvaležna je tudi za vero v Boga, ki jo je ob teh dveh ljudeh lahko vsak dan znova poglabljala. Čisto drugače je živeti z zavestjo, da je Nekdo z nami vsakem trenutku in ki osmišlja vse, kar se nam dogaja. Tudi tisto, kar je težko in čemur bi se najraje izognili. Ko se potem ozreš nazaj na svoje življenje, vidiš, da je prav iz tega težkega nastal čudovit biser. Seveda, če znaš to videti in razumeti. Tudi tega se je verjetno treba učiti in biti odprt za to učenje.
