Zelo rada razmišljam o poti. Tudi svoje življenje vidim kot pot. Ko sem začenjala to pot, nisem točno vedela, kam me bo pripeljala. Če bi sama izbirala dogodke na poti, bi bili verjetno drugačni. Ampak ali bi bili boljši? V to nisem prepričana. Nazadnje se vedno izkaže, da je to, kar me na poti doleti, najboljše zame, čeprav si tega prej morda niti malo nisem mogla predstavljati. Zdaj, ko je za menoj že najmanj tri četrtine življenja, in se poti vedno bolj zavedam, se včasih sprašujem, kam me bo pot še pripeljala. Zdaj res ne morem več hoditi po svetu in se moj svet v nekem smislu oži, so pa dnevi polni dogodkov in srečanj, ki me vedno znova presenečajo. Verjetno bo največje presenečenje potem čisto na koncu, ob prestopu iz te oblike bivanja v večnost.
Rada se tudi z ljudmi pogovarjam o poti. Nekateri to bolj težko razumejo. Poznam ljudi, ki se celo svoje življenje niso selili in si sploh ne morejo predstavljati, da je biti na poti prav zanimivo. Potem pa se zgodi, da se mora tak človek v visoki starosti preseliti kam drugam. Ali pa mora v bolnišnico ali v dom. Prava katastrofa zanj. Kot da se svet zanj sesuje.
Včasih je lahko imetje pravo breme. Kako težko je mnogim na primer pustiti hišo in oditi drugam. Pa toliko je bilo treba pregarati zanjo. Prav je, da se v življenju marsičesa veseliš, ampak hkrati moraš vedeti, na koncu ne bo nihče od nas kaj nesel s seboj. Biti na poti pomeni imeti s seboj samo tisto najnujnejše. In tega je vedno manj. Vse, kar imaš preveč, te lahko zelo neprijetno bremeni.
O vsem tem bi morali verjetno mi vsi več razmišljati in potem po tem usmerjati svoje življenje. Zato, da bi lepše in bolj sproščeno živeli. V glavi mi odzvanja misel, ki sem jo nekje slišala: »Jezusa srečaš na poti, ne v knjigah.« Bistveno se dogaja na poti. Tu se pletejo in razvijajo naši medsebojni odnosi. Lahko gremo tudi mimo in jih ne vidimo, ampak potem smo v veliki nevarnosti, da nam bo v starosti nekaj hudo manjkalo in bomo težko in nezadovoljno zaključevali svoje življenje
