Zdi se, da ima avto v življenju ljudi prav posebno mesto. Sama ga sicer ne vozim in ga nimam, sem pa prav vesela, ko me kdo kam pelje. Spominjam se, kako sem pred skoraj tridesetimi leti srečala gospoda, ki je razmišljal takole: »Zdaj sem star petdeset let in kdo ve, koliko avtomobilov bom v življenju še imel. Enkrat bo zadnji.« Morda bi se mu zdelo danes še prezgodaj ob petdesetletnici razmišljati o tem, koliko avtomobilov še. Saj so med vozniki avta tudi še zelo stari ljudje, krepko nad devetdeset let.
Večkrat mi prihaja na misel gospa, stara čez osemdeset let, ki se je komaj premikala z berglami. Nekdo jo je z njenim avtom pripeljal v zdravilišče in avto je ostal ves čas parkiran tam. Gospa pa je hodila vsako popoldne in nekaj časa posedela v svojem avtu. Očitno ji je to veliko pomenilo. Kdo ve, kaj vse se je pletlo v njej, o čem je tam razmišljala.
Zgodbe z avtom pa so seveda še drugačne. Poznam gospo, ki se tudi že približuje devetdesetim letom in še vedno vozi avto. Doslej so ji vozniški izpit še vedno podaljšali za dve leti. Otroci in vnuki pa so zgroženi in samo v strahu čakajo, kdaj se ji bo kaj zgodilo. Z njo se že dolgo noče nihče več peljati. Veliko ceneje bi bilo, če bi se po opravkih peljala s taksijem. Ampak ima svoj avto in občutek, da se pelje s svojim avtom je seveda nekaj čisto drugega. Morda seji tudi zdi, da sploh še ni tako stara. O tem, da bi lahko bila nevarna za druge, ne razmišlja.
Težko presojam, ali je strah svojcev pri tej gospe upravičen ali ne, ker se še nikoli nisem peljala z njo. Vem pa, da za vsako takšno stvar pride enkrat čas, ko je pametno, da se
od nje posloviš. Veliko bolje prej kot prepozno. Veliko bolje, da to storiš sam s treznim premislekom, da je pač treba stvari izpuščati, kot da te k temu prisilijo neprijetni pripetljaj ali celo kakšna nesreča. V bistvu pa sploh ne gre samo za avto, ampak še za marsikaj drugega, od česar se moramo posloviti. Tudi tega se moramo celo življenje učiti. Če hočemo lepše in boljše živeti.
