Znanka, ki se približuje osemdesetemu letu, pa je še vedno zelo bistra in aktivna, me je poklicala in želela, da ji pomagam. Veliko je predavala in še vedno predava v najrazličnejših okoljih, tokrat pa so jo prosili, da bi predavala o starosti. Od mene je želela, da bi ji navedla kaj literature, v kateri bi poiskala snov za predavanje. Morala sem jo razočarati. Seveda je o starosti napisanih kar nekaj knjig, nekatere sem tudi brala. Tudi marsikaj dragocenega se da najti v njih. Mi pa trenutno, ko sem že zajadrala v svet starih ljudi, nikoli ne bi prišlo na misel, da bi o starosti govorila iz knjig.
O nekem obdobju starosti, v katerem sem sedaj, lahko marsikaj povem iz svojih izkušenj. Veliko izvem in se naučim tudi od ljudi, ki jih vedno znova srečujem, in so starejši od mene. Poslušam o njihovih problemih, o njihovih stiskah, pa tudi o vedrejših straneh starosti, ki so pogosto prav tako prisotne. Veliko slišim tudi o njihovih družinah, o tem, kako se one srečujejo s starim človekom v svoji sredi. Kadar imam kakšno predavanje, izhajam vedno iz konkretnih srečanj s starimi ljudmi in to je za poslušalce vedno najbolj verodostojno.
Že dolgo ugotavljam, da si veliko premalo upamo zaupati sebi in svojim izkušnjam. Pa tudi, da znamo veliko premalo poslušati ljudi okrog sebe. Če znamo natančno prisluhniti, ne samo besedam, ampak tudi vsej nebesedni govorici, bomo v na videz čisto obrobnih stvareh zaznali bogato vsebino. Učiti se brati to živo knjigo življenja, je veliko pomembneje kot brskati po debelih učenih knjigah. Saj nočem reči, da niso tudi te dragocene, pa še zdaleč ned najbolj.
Današnja družba je skoraj obsedena z »znanstvenim« pristopom do vsega in sem spada tudi navajanje literature. Potem pa se zgodi, da je pri članku, dolgem štiri strani, skoraj tri strani navedene literature. Iz samega članka pa skoraj ne moreš potegniti nič takega, kar bi ti pomagalo živeti.
