V manjši skupini smo se pogovarjali o tem, kako hitro nam beži čas in kako se sploh ne zavedamo, kdaj smo postali stari. Govorili smo tudi o starosti in o težavah, ki jih prinaša starost s seboj, in o tem, kako se srečujemo z njimi. Eden od sogovornikov se je spomnil, kako mu je prijatelj, ki se zelo dobro razume s svojo ženo in je poročen že več kot petdeset let, pred nedavnim pripovedoval o svojem pogovoru z ženo. Takole ji je rekel: » Ko te ne bom imel več rad, vedi, da to nisem več jaz.«
Meni se je pripoved zdela ganljiva. Pa tudi zelo modra. Nikoli ne vemo, kaj vse nas bo v starosti še doletelo, morda tudi demenca. Ne moremo je preprečiti, je pa dobro, če smo toliko realni in vemo, da pri vsakem človeku lahko pride tudi kaj takega. Tista oseba, ki dementnega človeka spremlja, največkrat sozakonec in otroci, lahko zelo trpi, ko ga na primer človek, s katerim je lepo preživel toliko let, ne pozna več, je neprijazen do njega, ga morda zmerja ali kaj podobnega. Kaj takega se prej ni nikoli dogajalo.
Naša prva reakcija ob takšnih priložnostih je, da ugovarjamo, prepričujemo, se jezimo in smo užaljeni. Vse to seveda nič ne pomaga. Morda vso stvar samo še oteži, ker prepir nikoli ne prinese nič dobrega. V veliko večjo pomoč je, če dementnega človeka pustimo v njegovem svetu in ga vzamemo takšnega, kot je. Tudi ko nas ne pozna več, ko je neprijazen, ko so njegove reakcije povsem nerazumljive.
Morda je ena najtežjih stvari pri človeku, ki ga imamo radi in s katerim smo preživeli toliko lepega, včasih tudi težkega, s katerim smo si zelo blizu in na katerega smo se vedno lahko popolnoma zanesli, doživeti in sprejeti takšno spremembo. Sama teh izkušenj nimam, slišim pa zelo veliko pripovedi ljudi, ki to doživljajo. Ko si dva mlada človeka pri poroki obljubita zvestobo v dobrem in slabem, se jima o demenci še sanja ne. Sploh pa ne bi bilo slabo, če bi se o tem več pogovarjali, še preden pride do težav. Tako, kot je ta gospod rekel svoji ženi: »Ko te ne bom več imel rad, vedi, da to nisem več jaz.«
