Večkrat sem že poslušala razmišljanje kakšne ženske, ki je bila vdova ali samska in je morda pred kratkim šla v pokoj. Ko je bila še v službi, ni imela časa, da bi se ukvarjala s tem, ker se ji ni zdelo pomembno. Zdaj pa se naenkrat zaveda, da postaja vedno starejša in bo potrebovala vedno več pomoči. Zato bi bilo dobro, da ne bi bila sama. Doslej v življenju nikoli ni kdo ve kaj skrbela, da bi imela krog prijateljev. Zdaj se ji zdi, da bi ji prijatelji prišli prav in bi ji bili koristni. Mnogo žensk potem zaključi takole: »Zdaj pa si moram priskrbeti nekaj prijateljic, da ne bom tako sama. Povejte mi, kako bi to lahko najlaže naredila.«
Tako preproste stvari seveda niso. Prijatelja, prijateljice si ne moreš izbrati kar tako, kot če greš po nekaj v trgovino. Prijateljstvo se v življenju zgodi ali pa se ne zgodi, prav ničesar ne moreš izsiliti. Prijateljstvo je dar, toda moraš ga odkriti in negovati. Ne pride samo od sebe, zanj moraš tudi nekaj narediti. Morda tudi ni vedno tako preprosto. Ob resničnem prijateljstvu kot človek dozorevaš. Celo življenje, do visoke starosti, lahko pridobivaš prijatelje, če znaš biti odprt za to.
Vprašanje je tudi, koga resnično smeš imenovati prijatelj. So ljudje, ki o vseh govorijo kot o prijateljih, kar je po svoje lepo, in so prepričani, da jih imajo zelo veliko. Potem pa se zgodi, da jim je v stiski pripravljen morda samo eden od teh številnih »prijateljev« priskočiti na pomoč. Ostali kar izginejo, ko od njega nimajo več koristi. Takšnega si kot resničnega prijatelja ne predstavljaš
Star latinski pregovor pravi takole: Imeti veliko prijateljev, je stvar sreče, imeti nobenega je polno bolečine, imeti malo prijateljev je stvar poguma. Vsak na svoj način išče prijatelje, brez njih nihče ne more živeti. Za človeka so pomembni v mladosti in potem celo življenje, še prav posebno dragoceni pa so v starosti. Takrat, ko mora človek izpuščati marsikaj, kar mu je dragoceno. Zaradi prijateljev, ki jih ima, mu je življenje lepše. Toda začeti je treba že v mladosti.
