Študentje, ki imajo v svojem učnem programu statistiko, pravijo, da je kar zakomplicirana in da je izpit iz nje težak. Sama se z njo nikoli nisem ukvarjala in priznam, da gledam na statistične podatke s kančkom dvoma. Prav gotovo jih je treba jemati resno in priznati, da marsikaj povedo. Res pa je tudi, da se življenja ne da zajeti v statistiko. Teče čisto drugače, izven vseh pravil.
Nedavno sem srečala znanca, ki bi moral biti po vseh statističnih podatkih že mrtev. Živi z boleznijo, ki poteka po statističnih podatkih zelo slabo. Pri tem človeku je to čisto drugače. Vedno boljši je in tudi zelo dobre volje je. Po svoji naravi je bil vedno veder človek in nikoli ni kompliciral, tudi ko se je kdaj srečal s skoraj nerešljivimi problemi. Takšen je tudi v svoji bolezni. Po nobeni posebni terapiji ni segel. Zdravili so ga tako, kot zdravijo vse bolnike s takšno boleznijo. Kaj se ob bolezni dogaja v njem v najglobljih kotičkih njegovega srca, ostaja zame seveda velika skrivnost. O tem nisva govorila.
Velikokrat v svojem življenju sem že srečala ljudi, pri katerih se je bolezen odvijala čisto drugače, kot bi lahko pričakovali. Res je, da je največkrat tako, kot piše v knjigi. Lahko pa je tudi veliko bolje ali pa veliko slabše. Človek tako lahko vedno upa v ugoden potek, hkrati pa mora biti tudi dovolj realen in vedeti, da ni nujno tako. To je življenje, ki ga ne moreš ujeti v številke.
Življenje, ki ga ne moremo ujeti v številke in razlagati s statistiko, je zame veliko lepše in bolj vznemirljivo, polno skrivnosti. Predstavljam si, da velja to tudi za statistiko na mnogih drugih področjih. Vse te podatke je treba jemati z malo rezerve. Ne bi želela, da bi me kdo razumel napak, Seveda sem za to, da se marsikaj dobro prouči in preštudira, pri čemer je tudi statistika lahko dragocena. Ne smemo pa je jemati preveč absolutno. Vedeti moramo, da nas sicer lahko na marsikaj opozori, potem pa je odvisno od nas, kako resno bomo to razlagali.
