Napisal: Anton
Na pot sem se podal, da bi poglobil svojo vero. Da bi vzel s seboj svojo družino – tisto zatočišče, v katerem se izpopolnjujem. Predvsem pa sem želel na romarsko pot popeljati svojega sina, ki ga čaka težka operacija.
Zadnje jutro je bilo polno pričakovanj in tudi tistega pravega romarskega nemira. Zgodaj zjutraj nas je zbudil dež, kot da bi želel sprati vse naše napore in žulje. Po zajtrku in spodbudni Božji besedi smo se odpravili na pot. Srce je trepetalo, saj je bil pred nami zadnji del poti in vsi smo nestrpno čakali trenutek, ko bomo uzrli cerkev svetega Jakoba.
Dež pa kar ni želel ponehati. A kljub vsemu je bila volja močnejša. Korak za korakom smo vztrajali, čeprav premočeni. Žulji so postajali še bolj izraziti, a to ni bilo več pomembno. Telesni napori so se umaknili notranji zbranosti. Na poti so nas spodbujali drugi romarji. Neopisljiv je bil trenutek, ko sem kot romar prvič ugledal zvonik cerkve sv. Jakoba.
Ob 12. uri smo se udeležili svete maše v stolnici svetega Jakoba, kjer so se zbrali romarji z vseh koncev sveta. Občutek skupnosti, povezanosti in hvaležnosti je bil nepopisen – vsak izmed nas je nosil svojo zgodbo, a vsi smo se srečali v isti veri v Gospoda.
Dan se je zaključil v Finisterre, kjer smo ob pikniku občudovali veličasten sončni zahod nad Atlantskim oceanom. Romanje nas je povezalo in domov se vračamo kot prijatelji – bogatejši za izkušnjo, ki nas bo spremljala še dolgo.
Na koncu sem hvaležen vsem romarjem, še posebej svojemu prijatelju Alešu, ki me je sprejel pod svoje okrilje, in Janžetu, mojemu angelu varuhu. Posebno sem bil ganjen nad gospodom Jožetom, ki je tako lepo interpretiral odlomke dnevnih evangelijev. Hvala tudi celotni ekipi sv. Jožefa.
Vabljeni, da preberete še ostale zapise naših romarjev tukaj.
