Pripovedovali so mi o gospodu, srednjih let, ki ima zelo prestižen avto, gotovo vreden štirikrat toliko kot kakšen navaden avto, ali morda še več. Ta gospod se v svojem poklicu ves čas ukvarja z ljudmi in jim pomaga. Ti ljudje, s katerimi se srečuje, se morajo pogosto boriti za najosnovnejše preživetje. Nekdo je tega gospoda vprašal zelo direktno: »Kako se počutite, ko se v svojem bogatem avtomobilu srečujete z bedo teh ljudi?« Dobil je zelo preprost odgovor: »Samo še to mi ostane, ta avto. Saj nimam nič drugega.« Ta gospod res nima družine, nima hiše ali kakšnega drugega premoženja. Ima samo ta avto. Zdi se, da ta avto potrebuje, da laže živi. Morda mu prav avto daje občutek, da je on kot oseba vreden več. Ali pa se je morda le šalil? Tega bi bila zelo vesela. Toda kakor so mi pripovedovali, je mislil zelo resno.
Misel na tega gospoda mi ne da miru. Samo še ta drag avto mu ostane, nič drugega. Zdi se mi zelo ubog. Pa ne zaradi avta. Avto v primerjavi s tem, kaj vse nekateri ljudje imajo, res ni veliko. Tudi če bi imel desetkrat dražjega, po premoženju sploh ne bi izstopal. Hujše se mi zdi to, da se mu zdi, da je to še edino, kar mu ostane.
Gospod dela z ljudmi, se srečuje z njihovimi stiskami in radostmi, doživlja svoje življenje in življenje drugih v vseh razsežnostih. Vsak dan znova vidi, kako nepomembno je tisto, kar imamo, kako veliko več šteje tisto, kar se dogaja v naših medsebojnih odnosih. Vse tisto, kar imamo, lahko v trenutku izgine, tudi avto. Ostalo pa bo vse tisto, kar se je med nami dogajalo.
Temu gospodu bi želela, da bi spoznal, v čem je naše bogastvo. Gotovo ne v stvareh, ki jih imamo. Še tako veliko bogastvo nas ne more ozdraviti in narediti srečne, tudi ne more odvrniti smrti, ki bo za vsakega človeka gotovo enkrat prišla. Ob tem mi prihaja na misel Hofmannsthalov Slehernik, ki ga po skoraj dvesto letih na mnogih krajih zelo radi uprizarjajo. Spominja nas prav nato. Za kaj si je vredno v življenju prizadevati. Kaj je tisto, kar ostane.
