Andrej Gubenšek
MOJ VTIS O KULTURI
Celje, 7.2.2020
Spoštovane in spoštovani gostje ter nastopajoči ob slovenskem kulturnem prazniku.
Zgodovina začetka praznovanja današnjega dne sega v leto 1941, ko je bila prva vseslovenska proslava ob obletnici smrti pesnika Franceta Prešerna in tako nosi po njem tudi ime-Prešernov dan. Od leta 1945 ta praznik posega tudi širše kot dan slovenske kulture in ga praznujemo 8. februarja.
Toda kaj pravzaprav je kultura, kaj vse obsega? Kako sam gledam nanjo in kaj se mi zdi pomembno? To so nekatera vprašanja, ki se jih bom danes dotaknil.
V vsakdanjem pogovoru pogosto slišimo o tej ali oni kulturi – na pamet mi tako hitro pade nekaj primerov kot je na primer kultura obnašanja, kultura vožnje, kultura branja, pa kultura, hm ali nemalokrat tudi nekultura pitja in podobno. Če gledamo etimološko (torej glede na izvirno obliko besede) izhaja beseda kultura iz latinske besede »colere«, kar pomeni »gojiti«. V najširšem pogledu ljudje gojimo marsikaj, od najbolj otipljivih stvari (verjamem, da se iz šolskih klopi še spomnite posrečene besedne zveze »kulturne rastline«), pa do tistih, ki jih tako ali drugače izražamo kot so npr. odnos, prepričanje ali običaji.
Slovar slovenskega knjižnega jezika označuje besedo kultura kot (citiram) »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja«. Torej gre za dosežke in vrednote vsega tistega kar človek ustvarja. V najširšem je kultura tako vse, kar se prenaša oz. goji iz ene v naslednje generacije preko vseh možnih načinov z izjemo genetike.
V ožjem pomenu nekateri izpostavljajo t.i. visoke kulture kot so glasba, likovna umetnost in literatura. V svojem razmišljanju pa se bom posvetil tej, ki mi je skozi leta kar »zlezla pod kožo« in tako postala moj neločljiv del.. To je seveda glasba.
Nastop je za glasbenika najbolj neposreden stik s poslušalci in ob prijetnem nastopu se zgodi, da komu med publiko, kot radi rečemo, kar »srce zaigra«. Ko je stvar videti tako preprosta, lahko dobi poslušalec zmoten občutek in pomisli ter reče »o, kako mora biti to lepo poslušati doma«. Pa ni vedno tako, prej nasprotno. Ure in ure vaj, v mojem primeru »cviljenja« je prešlo preden so se začeli oglašati poslušljivi zvoki violine. Kako je s tem, sem se prvič zavedal šele, ko sem doma organiziral nekajdnevne intenzivne vaje manjše glasbene zasedbe in sem med svojim premorom preko dneva poslušal tudi druge, ki so vadili. Starši otrok, ki se učijo kakšnega inštrumenta vedo, o čem govorim. V tolažbo gre, da se stvari s časoma ob redni vaji izboljšajo. Se pa včasih še sedaj v kakšni skladbi srečam s težjim izzivom, ki ga neumorno vadim na razne načine dan za dnem. Da to ni najbolje za ušesa drugih, sem razbral, ko je po večmesečnem obdobju vaj moja hči že refleksno planila v jok, ko sem le prijel violino, da bi vadil. To je k sreči že mimo, saj sedaj med vajami večkrat zaigram kakšno otroško pesmico in tudi skupaj kakšno zapojeva. Takrat mi z veseljem reče: »Še, ati!«
Kot ste lahko razbrali iz povedanega in ste mnogi tudi sam izkusili, je potrebno za neko spodobno kulturno udejstvovanje kar nekaj časa in še mnogo več truda ter potrpežljivosti svojcev.
Tu bi se lahko vprašali, čemu torej iti v to ali sploh vztrajati? Glasba zame ni bila odločitev, ki bi jo sprejel s preračunljivim načrtom. Kdo bi rekel, da si delam račun brez krčmarja, lahko pa bi rekli tudi bolj romantično, da sem le sprejel povabilo glasbe v svoj svet. Tako ali drugače me je že dolgo tega zaobjel nek nedoločen, a močan vzgib, ki me vodi na pot neznanega in temu sem se preprosto prepustil. S tem občutkom ti čas ob prej omenjenih vajah hitro mine. Morda bi kdo to poimenoval strast ali pa ljubezen do glasbe..
Da pa glasba obrodi tudi sadove poslušalčevih ušes, čeprav to zame ni primarni cilj, marveč bolj posledica, pa je bistvena še ena sestavina. Iskrenost.
Za nekoliko lažjo in konkretnejšo predstavo naj povem tale spomin. Po srednji šoli sem kar nekaj let igral v folklorni skupini, s katero smo redno hodili na mednarodna gostovanja. Eno takih je bilo v Turčiji, kjer smo poleg nastopov na festivalih ter raznih povorkah nastopili tudi na eni osnovnih šol. Kot veste, v folklorni skupini nastopajo glasbeniki, ki skupaj s plesalci predstavljajo razne ljudske plese, šege in običaje. Tako smo mi predstavili celo paleto slovenskih ljudskih plesov značilnih za posamezno pokrajino od primorske, štajerske, Prekmurja, pa do Rezije, Istre in drugih. Nastopili smo za otroke, ki so napolnili šolsko telovadnico in s široko odprtimi očmi pozorno spremljali vsako melodijo ter korak na odru. Verjamem, da tista otroška ušesa nikoli poprej niso slišala te glasbe ali videli takšnih plesov, a v njih se je nekaj ganilo. Mirno in sedeče spremljanje se je postopno razvilo v živahno rajanje, najprej s preprostim ritmičnim pozibavanjem telesa, nato ploskanjem, nazadnje so zapustili svoja sedeča mesta in se razigrano, v plesu, vriskanju ter smehu prepustili pesmi ter plesu na odru.
Težko povsem razložim, a njihov odziv mi je predstavljal nek najbolj iskren odgovor na naše ustvarjanje. Boste rekli, da se otroci že po naravi odzivajo z vedrino ter tako rajanje po telovadnici ni kaj posebnega. Ja, če bi se to zgodilo pri odraslih poslušalcih bi me pa že morda malo zaskrbelo. A sam sem to občutil kot eden tistih trenutkov res pristnega-iskrenega podajanja, kot tudi iskrenega sprejemanja neke kulture. Brez te iskrenosti so v glasbi stvari kratko živeče. Zakaj se mi zdi ta del tako pomemben? Preprosto, ker gre pri glasbi pogosto za podajanje in deljenje čustev. Kakršnakoli že so. V tem pogledu upam, da ste tudi sami že kdaj doživeli, ko se vam ob kakšni glasbi kar oči orosijo.
Zavedam se, da poleg naklonjenosti umetnosti ter iskrenosti, trdo delo lažje obrodi sadove, če so prisotne še določene naravne danosti. Predvsem za tiste mlajše, ki šele začenjajo odkrivati svoj koš talentov, bi rad izpostavil, da kar pogumno pobrskajo ter se pustijo pozitivno presenetiti kaj vse lahko zmorejo. Kot bomo videli danes na odru, jim to tudi zelo dobro uspeva.
Takšno prenašanje iz generacije v generacijo ter od posameznika k družbi pa ni potrebno le za ohranjanje glasbe ali katere druge oblike kulture, temveč se kultura s tem tudi tvori, oblikuje, raste, zori ter preprosto-živi. Združevalna moč kulture se tako odraža znotraj skupnosti, naroda kot tudi širše. Soustvarjanje lahko vodi v res prijetno druženje, kar verjamem, da boste zaznali tudi danes med nastopajočimi.
V ta del pa je povabljen prav vsak posameznik, pa najsi gre za kulturo v odnosu, na cesti, za mizo, prebrano knjigo ali pa odziv na vabilo katere izmed mnogih prireditev z Jožefovega hriba. Prav slednje so dar vsakemu izmed nas, ki jih živimo, tako na odru kot v publiki in prav je, da to ob današnjem prazniku primerno počastimo ter smo ponosni na preteklo delo, ki nas opogumlja tudi za v bodoče.
Naj živi kultura!
