To vprašanje bi si morali večkrat postaviti in nanj iskreno odgovoriti. Zdi se mi pa, da se o tem ljudje največkrat sploh ne sprašujejo in ne razmišljajo. Če ti nekomu pomagaš, je jasno, da on potrebuje tebe. Ti pa si dober in pomagaš. Če pa vso stvar malo pobliže pogledamo, vidimo, da stvar ni vedno tako preprosta.
Srečala sem gospo, ki je do pred kratkim skrbela za bolno staro sosedo. Bila je nekomu zelo potrebna in to jo je navdajalo zadovoljstvom. Tega sicer ni glasno govorila, se je pa dalo čutiti iz vsega, kar je povedala. Potem pa so otroci našli prostor za mamo v bližnjem domu za stare, kjer se zdi, da je prav zadovoljna. Še zdaleč pa ni zadovoljna soseda, ki je doslej zanjo skrbela. Vse vrste pripomb ima in je prepričana, da v domu ni dobro poskrbljeno zanjo. Sama ju ne poznam in težko sodim. Po vsem, kar sem slišala, pa je očitno, da je soseda izgubila zelo pomemben smisel bivanja zase. Nikomur več ni tako potrebna, kot je bila doslej. Biti nekomu potreben pa je ena najpomembnejših stvari.
Ob tem pogosto pomislim na srečanje pred mnogimi leti. Neka gospa mi je pripovedovala, kako nesebično skrbi za svojo dvaindevetdesetletno mamo, ki leži že več let popolnoma negibna v postelji, ne sliši in ne govori. Vsak dan moli, da bi čim dlje živela. Vprašala sem jo, ali misli, da si mama to želi. Pa je takole odgovorila: »Ne vem, kaj si ona želi. Ampak jaz jo potrebujem.« S temi besedami je povedala vse.
Takšnih primerov je med nami zelo veliko. Ob nekaterih se tega bolj, ob drugih malo manj zavemo. Prav je, da pomagamo, kolikor le moremo. Ne smemo pa se slepiti, kako smo dobri in bi si zaradi tega zaslužili pohvalo. Vprašajmo se, kdo koga bolj potrebuje. Seveda je težko točno odgovoriti, kdo koga bolj potrebuje. To nam bo do konca ostala skrivnost. Dovolj je že, če dopuščamo možnost, da mi še bolj potrebujemo tistega, ki mu pomagamo. Potem verjetno ne bomo nikoli izjavili, kako se popolnoma žrtvujemo za druge. Zase gotovo ne bi želela, da se kdo popolnoma žrtvuje zame.
