A Ponte Ferreira – Boente
Sedmi dan našega romanja smo nadaljevali pot iz A Ponte Ferreira proti Boenteju.
Zjutraj me soromarka Štefi prebudi iz trdnega spanca v prelepo jutro. Ko se uredimo, se odpravimo na zajtrk, ki ga pripravi g. Jože s pomočjo treh naših pridnih fantov. Po zajtrku ledi jutranja molitev za srečno pot in besede evangelija o angelih varuhih.
G. Jože nam spregovori tudi o pomenu molitve – ne le o tem, da molimo, ampak tudi, kako molimo. Govori o pokori, ki si jo ljudje naložijo na poti, ter o romarjih, ki zaradi bolezni ali drugih tehtnih razlogov ne morejo priti vse do Kompostele. Že v Villafranci del Bierzo je namreč cerkev sv. Jakoba z Vrati odpuščanja, kjer so lahko romarji pod določenimi pogoji prejeli enake odpustke kakor v Santiagu de Compostela. Zato Villafranco imenujejo tudi »mala Compostela«. Pouči nas še, kako pomembna je spoved in da moramo biti kakor otroci, ki se z zaupanjem predajo Bogu.
Po odlični duhovni popotnici g. Jožeta se odpravimo na pot, ki se začne takoj vzpenjati proti vrhu, kjer se že veselo vrtijo vetrnice. Pot nas vodi mimo kmetij in skozi majhne, stare vasice, kjer skoraj ni videti otrok ali ljudi srednjih let. Tu so tudi zapuščene kmetije s starimi koruznjaki.
Pot se nato lepo položi in vzamem si čas za molitev rožnega venca, z mislimi pri možu Marjanu. Letos bi praznovala 45. obletnico poroke, a Bog je hotel drugače. Oziram se nazaj na najino skupno pot. V prsih me tišči. Pogrešam tvoj smeh, tvoje pomirjujoče besede, najine skupne večere. A mislim, da je bilo tvoje življenje izpolnjeno. Ponosna sem nate.
Vsak korak hodiš z menoj in mi vlivaš moč za naprej. Mislim tudi na sinova in štiri prekrasne vnuke. Vem, da jim je hudo, zato molim tudi zanje.
Nevede prehodim polovico današnje poti, kjer nas že pričaka Viljem s šilcem žganja. Tu so tudi drugi soromarji, s katerimi si privoščimo kratek počitek ob malici in kavi. Tukaj dobimo tudi zasluženi žig.
Odpravimo se naprej. Kmetje že pridno pripravljajo njive za jesensko setev. Skupaj s soromarko nadaljujeva pot mimo potočkov in skozi gozdove evkaliptusov. Med hojo si pripovedujeva o težkih življenjskih preizkušnjah. G. Jože bi rekel: »Gospod je dal, Gospod je vzel.«
Kmalu prispemo v Melide, kjer se naš Camino Primitivo združi s Francoskim Caminom. Na hribu se še enkrat ozrem nazaj proti cerkvi, ki jo pravkar obnavljajo. Še malo navzdol in že sem pri naslednji cerkvici. Ogledam si jo in prosim za žig.
Čas hitro mine in že sem v današnjem albergu.
Zvečer imamo skupno sveto mašo, pri kateri g. Jože spregovori o angelih varuhih. Naša mladina jo polepša z duhovnimi pesmimi, pri katerih vsi sodelujemo.
Postali smo ena velika družina.
Hvaležna sem za vse, kar mi je bilo dano v življenju, želim pa tudi poglobiti svojo vero. Upam, da bom z Božjo pomočjo premagovala izgubo moža, ki mi je bil vedno v oporo. In upam, da se nekoč znova srečava – tam nekje med angeli.
Hvala, da mi je bil dan ta Camino.
Nežka
Sicer pa vabljeni k spremljanju dnevnika na spletni strani:
https://www.jozef.si/kategorija/romanja/camino-v-komopostelo/2026-september/
