Navdušila me je pripoved o pridigi sv. Frančiška Saleškega. Ko je moral po nekajurnem spovedovanju stopiti na prižnico, je preprosto rekel: »Ko bi vedeli, kako vas Bog ljubi.« Ta stavek je nekajkrat ponovil in nato odšel s prižnice. Ljudje pa so še dolgo premišljevali o tem stavku.
Premišljujem, koliko pridig sem že slišala. Največkrat so bile zelo dolge in bi nazadnje težko ponovila glavno misel v njej. Premišljujem tudi o raznih predavanjih, knjigah in podobno. Kaj vse je povedano in napisano. Na dolgo in široko, tako da nazadnje niti dobro ne veš, kaj je bila glavna misel. Navadno si tega nihče ne upa na glas povedati in se vsi delamo, kot da je bilo vse v redu. Tako so vsi še bolj prepričani, da je treba o vsem na dolgo govoriti in pisati, če hočeš, da bo imelo tudi učinek.
V resnici pa je bistvo zelo preprosto. Le kaj naj bi še dodal stavku: »Ko bi vedeli, kako vas Bog ljubi.« O tem lahko človek premišljuje še in še, v vseh najrazličnejših situacijah. Ne gre za besede nekje izven mene, ampak za nekaj, kar se dotika mojega bistva. Morda ravno zaradi poplave besed na bistvo pozabimo.
Včasih mislim na vso množico napisanega, na knjige, referate, diplomske naloge, magisterije, doktorate in še na vse drugo napisano. Gotovo je v vsem tem tudi marsikaj dobrega in koristnega, vendar je tega malo v vsej množici besed. Vedno bolj sem prepričana, da bi se dalo bistveno povedati na dveh straneh. Kdor tega ne zna, mu ne bo uspelo, tudi če skuša to narediti na stotih straneh ali več.
Prav dobro se zavedam, da je zelo lahko meni govoriti o tem, ker nisem postavljena pred nalogo, da moram nekaj napisati v obliki, kakršna je predpisana. Predstavljam si, da bi bilo zelo zdravilno, če bi se začeli več pogovarjati o smiselnosti takšne poplave besed. Potem bi nam verjetno laže uspelo priti do bistvenega in najbolj pomembnega. Tako kot je naredil sv, Frančišek Saleški z enim samim stavkom: »Ko bi vedeli, kako vas Bog ljubi.«
