Obljubljena dežela – dar, pravica in odgovornost

V Svetem pismu ima obljubljena dežela posebno mesto, saj ni le ozemlje za preživetje,
temveč znamenje Božje obljube in njegove zvestobe svojemu ljudstvu. Pravzaprav je
celotna zgodovina Stare zaveze v veliki meri zgodba o zemlji: o obljubi, daru, izgubi, zlorabi in
ponovni pridobitvi.
Ko je ljudstvo osvojijo deželo, se je vedno znova pojavljalo vprašanje, kdo ima pravico tam
bivati. Svetopisemska pripoved jasno kaže, da bivanje v obljubljeni deželi ni samoumevna
pravica, temveč dar, ki je vezan na zvestobo Bogu. Če je Izrael živel v zavezi z Gospodom, je
zemlja ostajala njegov dom; kadar pa je ljudstvo zavrnilo Boga, je tvegalo izgubo te pravice –
in to pravico tudi izgubilo, večkrat.
Tudi ob ustanovitvi izraelske države v sodobnem času se odpira podobno vprašanje: komu
pripada ta zemlja in na kakšni osnovi? Svetopisemski pogled nas spominja, da lastništvo nad
zemljo presega zgolj politične in ekonomske razloge. Zemlja je v prvi vrsti Božji dar in ostaja
znamenje njegove zvestobe, hkrati pa prostor odgovornosti, pravičnosti in miru med vsemi,
ki na njej prebivajo.
Četrtek, 12. februarja 2026, ob 19.00