Prijateljica, približno mojih let, ki se je pred dobrim letom upokojila, mi je malo ogorčena pripovedovala, kako ji želi hčerka predpisovati, kako naj sedaj v pokoju preživlja svoj čas. »Mama, sedaj moraš uživati, si čim več privoščiti, potovati, česar prej nisi mogla, in …« Hčerka ji je naštevala še cel kup stvari, ki naj bi se jih sedaj, ko je v pokoju, lotila.
Mama pa je razmišljala čisto drugače. Ne potrebuje hčerinih nasvetov, njenih navodil, kaj naj počne. Sama si bo uredila svoje življenje tako, kot čuti, da je zanjo najbolje. Skuša čim bolj zavestno stopati v zadnje obdobje svojega življenja. Nič ne ve, koliko časa bo trajalo, morda tudi še zelo dolgo. Zdaj ima čas, da veliko razmišlja, bere, hodi na sprehod v bližnjo naravo. Pravi, da uživa vsak dan posebej, da ji je lepo, ker ima čas. Nikoli ji ni dolgčas, vedno znova jo poiščejo prijatelji in znanci. Radi se pogovarjajo z njo, pa tudi ona je vseh teh obiskov vesela. Nič posebnega se pravzaprav ne dogaja, pa vendar je vsak dan po svoje lep in bogat. Ima največji luksuz, ki ga ljudje na splošno nimajo ali se ga ne zavedajo: ima čas.
Verjetno hčerka v svoji starosti še ne more razumeti, kako bogato je to mamino življenje. Morda je tudi preveč pod vplivom raznih reklam, ki dopovedujejo starejšim, kaj vse je zanje potrebno, česa vsega se moraš kot star človek lotiti, če hočeš iti s časom naprej. Potovati moraš kam daleč, hoditi v fitnes, jemati cel kup pripomočkov, ki bodo morda zaustavili staranje pa še marsikaj. Pomembno je, da poveš tudi drugim, kaj vse počneš. Skratka, biti moraš »sodoben starejši« človek.
Če bi ta hčerka imela še majhne otroke, bi ji verjetno tudi svetovala povsem drugače. Potem bi bilo za mamo najbolje, da pazi vnuke in skrbi zanje. Le kaj bi otroci brez babic in dedkov. Prav bi bilo, da dovolimo staršem, da živijo in delajo tako, kot sami zase čutijo, da je zanje najbolje.
