Veliko zanimivih stvari sem že izvedela o sebi, iz najrazličnejših koncev Slovenije. Ob nekaterih se nasmejim, nekatere me malo razjezijo, nekatere mi dajo misliti. Pred kratkim pa sem slišala, kako je kolegica, ki jo sicer bolj malo poznam, v predavanju govorila o meni. Bilo je čisto odveč, da me sploh omenja, ampak bolnikom z multiplo sklerozo je povedala takole: »Ona se pa zanaša samo na Boga, nič na medicino.« Vse skupaj je bilo povedano v nekoliko slabšalnem pomenu.
Zanimivo, kako me doživlja. Zanimivo tudi, kako jo, takšna kot sem, vznemirjam. Imam srečo, da stojim kar trdno na tleh in da kot zdravnica vem, kaj lahko pri svoji bolezni pričakujem od medicine. Vem tudi, da mi tekanje od enega do drugega zdravilca ne bi čisto nič pomagalo, ampak bi v moje življenje prinašalo samo nemir. Pa tudi, da ni medicina edina, ki lahko človeku pomaga. Gre za način življenja, za odnos do sebe, okolice, v kateri živim, in do Boga. Če ne bi znala biti zadovoljna s svojim življenjem, mi prav nič ne bi moglo pomagati. Verjetno ta kolegica ne more razumeti, da mi Bog res pomaga, bolj kot vsa zdravila, tudi če o tem sploh ne govorim. Vedno gre za čisto osebno odločitev. Prav gotovo svetujem vsakemu bolniku, da se odloči za vsako zdravljenje, kjer je medicina lahko v pomoč. Žal pa mi je za vse tiste, ki pričakujejo od medicine nekaj nemogočega in zato trpijo. Ne upajo pa si sami odločati o sebi.
Tako me ljudje doživljajo včasih čisto diametralno: za nekatere premalo govorim o Bogu, za druge se spet preveč zanesem na Boga. Pa saj sploh ni pomembno, kako me doživljajo drugi in kaj drugi pravijo o meni. Že zdavnaj vem, da so to stvari, ki se tičejo samo mene in jaz sama sem odgovorna za vse svoje odločitve.
V prvem trenutku sem se na kolegico jezila, da govori o meni, ko sploh ni potrebno. Potem pa sem ugotovila, da je pravzaprav dobro zame in za vse, ki to slišijo, če se vprašamo: Ali se znamo ob vsej tehniki in znanosti sploh še zanašati na Boga?
