Besedilo in foto: Ana in Domen Stepišnik
Na predzadnji dan romanja smo zjutraj prisluhnili odlomku iz evangelija, ko Kristus daje kruha v izobilju. Tudi mi ga na romanju dobimo v izobilju – pri vsakem obroku in za na pot. Pa ne dobimo le kruha za telo, tega, ki nas nasiti, ampak je še posebej pomemben kruh, ki nasiti našega duha. Ob razmišljanju o evangeliju in drugih duhovnih mislih za na pot je gotovo zelo pomembna ta dodana, romarska vrednost naše poti. Današnja misel je bila, da se lahko zatečemo po božjo pomoč, kadar jo potrebujemo. Računamo lahko na pomoč svetnikov, ki so bili preprosti ljudje, z marsikatero napako ali grehom, kot jih imamo mi, zaradi česar so nam po človeški plati bližji, lahko pa se obrnemo tudi na naše bližnje, ki so že pri Bogu, in tako ostajamo povezani z njimi.
Danes nas je pot popeljala iz Tiva do Crucesa. Mimo so šli vinogradi s kamnitimi stebri, na katere se opirajo stare trte z mladimi poganjki, konji, ki se pasejo v jutranjem soncu, vasice in mesta, ki se zlagoma prebujajo, številni izviri vodnate Galicije, morje kapljic na dežnem plašču in kamni, ki le počasi odštevajo metre do Santiaga. Ostalo pa je nekaj, kar je bilo v portugalščini s črnim pisalom zapisano na lesenem počivališču ob poti. Šlo je približno takole: »Bolj ko boli, bolj je treba zaupati.« Resnično smo lahko veseli, če nas na naši poti mučijo le boleči žulji in vnete tetive, nikoli pa ne smemo nehati verjeti, da obstaja rešitev za naše težave, ne glede na to, kako hude se zdijo na prvi pogled. Pri tem nam lahko pomagajo ljudje okoli nas: prijatelji, družina, sosedje, uteho pa lahko iščemo tudi pri tistih, ki smo jih imeli radi, a jih žal ni več med nami. Zavedati se moramo, da nam je vedno na voljo nekdo, ki nas posluša, le pravo pot do srečanja moramo najti. To je lahko romanje, lahko pa je čisto enostavno srečanje ob kavi, kjer se zaupamo drug drugemu in olajšamo dušo. S to mislijo smo se posvetili večernemu druženju za skupno mizo ob okusnem obroku, ki nas po napornem dnevu vedno znova navdušuje.
