Vsak dan na obisk

Kolegica, malo mlajša od mene, mi je pripovedovala, kako je bilo lani okrog božiča in novega leta, ko je njen mož več kot pet tednov ležal v bolnici. Prav takrat so bili brez avta in se je tako vsak dan vozila z avtobusom skoraj trideset kilometrov daleč na obisk. Nosila mu je časopis, vsak dan pa mu je tudi skuhala kaj prav posebnega, za kar je vedela, da ima rad. Sedla sta in se pogovarjala, včasih tudi brala, tako kot doma.  Bila sta skupaj in to jima je bilo najbolj pomembno. Nobeden od njiju ni tožil, kako hudo je. Bila sta neznansko hvaležna, da jima je vse to dano. Da je ona v pokoju in da ima čas vsak dan hoditi k njemu. Da sicer nista bogata, imata pa dovolj, da mu lahko prinaša hrano, ki si jo želi. Da so otroci sedaj odrasli in živijo svoje življenje.  Potrpežljivo sta čakala, kako bo. Upala sta, da bo bolje, hkrati pa sta se tudi zavedala, da se morda poslavljata.            

Mnoge njene prijateljice in znanke niso mogle razumeti, da se v vsem tem času ni naveličala hoditi na obisk k možu. Vsak dan. Spraševale so jo, le kako more prenašati takšno breme. Zdelo se jim je, da ji mora biti zelo hudo. Ona pa vsega tega sploh ni doživljala kot breme, ampak kot nekaj čisto samoumevnega.

            Prav o tem sva se pogovarjali. Takole je rekla: »Celo življenje sva gradila ta najin odnos, ob vsem kar sva lepega in težkega doživljala, ob vseh najinih štirih otrocih. Zdaj doživljava to, kar sva vsa ta dolga leta zgradila. Ljudje imajo čisto napačne predstave, ko mislijo, da se za takšne stvari, kot je bilo na primer vsakodnevno obiskovanje moža v  bolnici, odločaš šele takrat, ko nastane huda stiska. Ne, sploh ne. Vse to je nastajalo že vsa leta prej.«

            Pripovedovala mi je še, da so v bolniški sobi ležali trije bolniki in vsi trije so imeli srečo, da so žene lahko prihajale k njim. Lahko bi bilo tudi drugače. Lahko bi bil eden od njih mlad, z majhnimi otroki in ženo, ki bi poleg družine morala hoditi v službo. Pa tudi to se dogaja in potem je treba pač sprejeti dejstvo, da ni toliko obiskov in ne toliko ljubeče skrbi s samo zanj. Prav zato je treba biti še toliko bolj hvaležen.

Deli.