Vsi, ki so na invalidskem vozičku, dobro vejo, kako se je pogovarjati s človekom, ki zraven stoji in je morda še zelo velik. Tu sta dva človeka, ki se pogovarjata ne dveh različnih nivojih in takšen pogovor, naj bo še tako dober, nikoli ne more biti prav zadovoljiv. Eden od njiju je višji in ima boljši razgled. V naših glavah je tudi nekako prepričanje, da ima tisti, ki je višji, pomembnejšo pozicijo. Ali pa se to morda samo dozdeva tistemu, ki ostane na nižjem nivoju. Ljudje na invalidskih vozičkih bi o tem lahko marsikaj povedali.
Pred nekaj meseci me je izredno prijetno presenetilo srečanje z mlajšim kolegom. Poznala sva se iz medijev, vsak ima svoje delovno področje, o katerem se vedno znova tudi govori. Osebno pa sva se srečala prvič in sva bila tega vesela. Njegovo predavanje sem poslušala na invalidskem vozičku in po predavanju sva se pogovarjala. Počepnil je ob vozičku, tako da sva bila na isti višini. Povedati moram, da se mi je kaj takega zgodilo prvič. Že v predavanju sem začutila, da gre za zdravnika, kakršnega je človek lahko samo vesel. Kljub temu, da je velik strokovnjak na svojem področju, ima zelo velik posluh za vse, kar se v bolniku dogaja in so mu pomembne tudi čisto drobne stvari, ki jih marsikdo niti ne opazi. Tega srečanja gotovo ne bom nikoli pozabila.
Spominjam se še iz časov, ko sem sama delala v bolnišnici, kako sem vedno znova čutila, da se mora zdravnik ali kdorkoli drugi usesti na stol ob postelji, če se hoče res dobro pogovoriti z bolnikom. Če zraven stoji, daje pogosto vtis, da govori s položaja moči.
Ob tem mi prihaja na misel, kako prijetno se je srečati z otroki, kadar si na vozičku. Kot da si del njihovega sveta. Včasih te radovedno opazujejo, včasih te kaj povprašajo, navadno se radi pogovarjajo, zelo iskreno. Sem in tja bi radi sami šli na voziček in ga poskusili voziti. Tako je, kot da postaneš del njihovega sveta. Morda bi bilo naše življenje veliko prijetnejše, če bi v sebi znali ohraniti vsaj delček tega otroškega sveta. Če bi znali ostati preprosti in majhni, sicer ne telesno, ampak v svoji postaneš del njihovega sveta. Morda bi bilo naše življenje veliko prijetnejše, če bi v sebi znali ohraniti vsaj delček tega otroškega sveta. Če bi znali ostati preprosti in majhni, sicer ne telesno, ampak v svoji duši.
