Zase lahko rečem, da znam kar dobro pasti. Ko sem še hodila naokrog, se mi je velikokrat zgodilo, da sem padla, pa vedno tako, da se mi ni nič zgodilo. Morda je nastala kakšna modrica in me je nekaj dni bolelo, več pa ne. Vedno sem se pohvalila, da znam pasti. Ko opazujem otroke, vidim, da se jim vsak dan dogaja podobno. Še in še padejo, pa spet vstanejo in tekajo naprej. Glede na število padcev se le redko zgodi kaj hujšega. Tudi za otroke je pomembno, da se naučijo pasti. To jim potem ostane za celo življenje. Izgubijo strah pred padcem.
Takšni fizični padci, čeprav včasih hudi, pa so pravzaprav manj pomemben del življenja. Veliko huje je, ko se v življenju kaj zalomi in se človek znajde na tleh. Pogosto ni lahko vstati in bi bilo najbolj enostavno ostati kar na tleh. Žal mnogi res ne zberejo dovolj moči, da bi vstali in šli naprej. Morda tudi ni nikogar, ki bi jim pomagal vstati. Tud takšna pomoč je dragocena. Vedno znova občudujem ljudi, ki so po padcu zbrali dovolj energije, da so vstali in šli naprej. Ostala jim je brazgotina, ki jih spominja tudi na to, da so padli in vstali. Morda so se ob padcu tudi česa naučili in so sedaj bogatejši za to spoznanje.
Kdo ve, kakšen bi bil svet, v katerem se nikoli nikomur ne bi zgodilo nič hudega, v katerem nikoli nihče ne bi padel. Tudi marsikatere bolečine tako ne bi bilo. Toda ali bi bilo lepo živeti v takšnem popolnem svetu? Prihaja mi na misel, da bi bil to nekakšen sterilen svet, v katerem nas sicer res ne bi nič bolelo, bi nam pa nekaj manjkalo. Manjkala bi nam prav izkušnja, da pademo in spet vstanemo. Manjkala bi nam izkušnja, da nam drugi ob tem pomagajo in da smo jim za to hvaležni. Pa tudi, da se včasih sami znajdemo v vlogi tistega, ki drugemu pomaga vstati. Prav ob tem se stkejo zelo lepe vezi med nami, ki so za naše življenje zelo dragocene. Tega tkanja ne more uničiti čas. Tudi če za nekaj časa nanj pozabimo, se ga potem spet zavemo in nam daje moč in pogum, da lahko tvegamo naslednji padec.
