Ste že kdaj pomislili, kolikokrat se vam je že podrl svet? Vsaj v nekem trenutku se vam je zdelo tako. Morda ima kdo srečo in tega še ni nikoli doživel. Morda še bo. Nekaterim pa se je podrl že večkrat. In potem spet na novo postavil. Dobro je, če povemo oboje: kako se je svet podrl in tudi, kako se je spet sestavil.
O tem sem se pred dnevi pogovarjala z znanko, ki so ji ugotovili rakasto obolenje. Že takoj so ji povedali, da vse skupaj sploh ni tako hudo, da je njena oblika raka kar ugodna in da zaradi tega ne bo umrla. Pa jo je kljub temu to zelo prizadelo. Rak pomeni v zavesti mnogih ljudi nekaj zelo hudega, čeprav to sploh ni nujno tako. Potem, čez nekaj časa, ko je opravila vso terapijo in je življenje začelo potekati vedno bolj tako, kot je bilo prej, je bil svet seveda spet postavljen.
Takšnih pripovedi lahko slišimo zelo veliko. Pa še zdaleč ne samo zaradi raka. Lahko tudi zaradi kakšne druge bolezni, zaradi kakšne nesreče, zaradi smrti človeka, ki smo ga imeli radi, pa tudi zaradi mnogih stvari, ki se nam zgodijo in sploh niso povezane z boleznijo. Marsikdo reče: »Nikoli si nisem mislil, da se mi more kaj takega zgoditi.« Pa se potem zgodi. Od zunaj lahko daješ sto in tisoč nasvetov in skušaš tolažiti, da se bo nekako uredilo, pa v tistem trenutku nič ne pomaga. Temu človeku se je svet podrl.
Kar je pri vsej stvari najbolj neverjetno, je, kako se svet potem spet postavi. Poznam ljudi, ki se jim je zgodilo veliko težkega, da človek skoraj ne more verjeti, da en človek lahko vse to doživi in prenese. Pa so potem spet šli naprej, z neko novo močjo. Zame je prav to velika skrivnost življenja.
Svet, ki se potem spet postavi na noge, je vedno malo drugačen od prejšnjega. Ko takole opazujem ljudi in življenje okrog sebe, se mi zdi, da živim v svetu, kjer se vse vedno znova postavlja na novo iz ruševin in da je prava dragocenost življenja prav v tem – vedno znova vstati iz ruševin.
