Stranišča

Zelo redko kje kdo piše o straniščih, čeprav je stranišče nekaj, kar vsak dan uporabljamo, ne glede na to, kdo smo in kje smo. Morda bo kdo celo rekel, da ni preveč spodobno pisati o straniščih, še prav posebno ne v Družini, ki naj bi se ukvarjala bolj z duhovnimi stvarmi. Jaz pa tu razmišljam prav o tem, kako so tudi stranišča lahko povezana z našo duhovnostjo.

            O tem sem začela razmišljati, ko sem lani obiskala neko znano slovensko romarsko središče in sem morala tudi na stranišče. Zelo lepa nova zgradba, notri pa tako, da bi te skoraj odneslo ven. Na tleh kup papirja in druge umazanije, polomljene kljuke, nekaj stvari odtrganih, širi se smrad. Pa še cel kup drugih stvari bi se dalo našteti. Na misel mi je prišlo, kako pomembno bi bilo imeti zaposlenega človeka, ki bi skrbel za red in čistočo v straniščih. Potem pa so mi tudi mnogi drugi pripovedovali o svoji enaki izkušnji. Ko pridejo ljudje molit v cerkev, je res škoda, da jih tako zanemarjeno stranišče spravi v slabo voljo. K duhovnosti spada tudi primerna skrb za soljudi. Najprej je treba začeti čisto na tleh, pri zelo konkretnih stvareh, in se potem počasi dvigati navzgor. Hudo je, če začneš nekje visoko v zraku, potem pa padeš v takšno stranišče.

            Stranišče je zelo pomembno spričevalo vsakega doma. Ni treba, de ja vse najbolj moderno, tako, da včasih niti ne veš, kje lahko izpustiš vodo, kje prižgeš luč in podobno. Ne, nič posebnega ni treba. Biti pa mora čisto, ne sme smrdeti in na voljo mora biti papir. In to vsak trenutek, tudi če pride obisk čisto nepričakovano.

            Podobno doživljamo tudi v gostinskih lokalih. Lahko je lokal še tako imeniten, lepo opremljen in z dobro hrano, če nima urejenega stranišča, bo težko obdržal goste. Prišli bodo morda enkrat, potem pa ne več.

            Prav se mi zdi, da so včasih tudi stranišča predmet naših pogovorov, da si povsod prizadevamo, da bi bila čim bolje urejena.           

Deli.