O slabi vesti bi lahko veliko razpravljali. Pri nekaterih se zdi, da je sploh ne poznajo, spet drugi pa ne znajo trezno iz tega nekaj narediti in se samo vrtijo v svojem nezadovoljstvu. Slaba vest te gotovo opozori, da nekaj v tvojem življenju ni tako, kot bi moralo biti in ti pomaga, da kaj spremeniš. Tako smo lahko samo hvaležni, da poznamo tudi slabo vest, zaradi katere je lahko naše življenje lepše.
Včasih pa se zgodi, da ima človek slabo vest zaradi nečesa, kar je zelo normalno, pa si tega sploh ne upa priznati. Gospa, malo čez osemdeset let stara, mi je pripovedovala, kako je pred nekaj leti skrbela za svojega hudo bolnega moža. Živela sta nekje na deželi, otroci z družinami pa daleč stran v mestu. Sem in tja so hodili domov na obisk, so pa morali nazaj v službo in v šolo. Obljubila mu je, da bo do konca skrbela zanj doma in to ji je tudi uspelo, z nekaj pomoči. Ko se spominja tistih časov, še sama ne more verjeti, da je takrat toliko zmogla.
Ko sva se nazadnje pogovarjali, mi je omenila nekaj, o čemer nerada govori, jo pa še vedno zelo muči. Spominja se, kako si je nekaj dni pred smrtjo, ko je bilo z možem zelo, zelo hudo, zaželela, da bi umrl. Tega si sedaj ne more odpustiti in jo zaradi tega muči slaba vest. Kako si je mogla takrat kaj takega želeti? O tem sva se veliko pogovarjali in poskusila sem jo malo pomiriti. Ne vem, ali mi je uspelo. Če imaš nekoga resnično rad, mu ne moreš želeti, da bi se še dolgo tako mučil. Izročiš ga v božje roke in prepustiš, da Bog pelje to življenje tako, kot je zanj najbolje. In morda je smrt v tem trenutku zanj najboljša rešitev.
Ta gospa še zdaleč ni edina s te vrste slabo vestjo. Vedno znova srečujem ljudi, ki si očitajo, da so si ob nekom zaželeli, da bi umrl, pa se o tem sploh ne upajo spregovoriti. Povsem razumljiva je ta želja in morda je to tudi tisto najbolje, kar lahko nekomu želiš v nekem trenutku. To še zdaleč ne pomeni, da zanj ne boš naredil vsega, da bi lahko do zadnjega trenutka živel čim bolje.
