Verjetno se nam vsem dogaja, da bi radi naredili več kot naredimo. Prav nič drugače ni pri branju. Toliko knjig izide, tudi veliko dobrih knjig, ki bi jih bilo vredno prebrati. Pa ne gre. Ne moremo vsega. Srečala sem že veliko ljudi, ki si delajo seznam knjig, ki jih sedaj zaradi časovne stiske ne morejo prebrati, jih pa bodo prav gotovo, ko bodo šli v pokoj in bodo imeli časa dovolj. Vsaj tako so prepričani. Takrat bodo imeli časa dovolj, da bodo prebrali vse in naredili vse, kar bi sedaj radi, pa ne morejo.
Meni se zdijo takšni seznami prav zabavni. Ko nekaj let potem, ko so ti ljudje že v pokoju, srečam koga od njih in ga vprašam, koliko knjig s seznama mu je uspelo prebrati, mi skoraj vsi odgovarjajo enako. Zdaj ni čas za branje teh knjig. Zdaj se življenje odvija drugače, kot so si predstavljali prej. S tem ni rečeno boljše ali slabše, ampak drugače. Zdaj si napolnjujejo čas z mnogimi drugimi stvarmi, o katerih prej morda niti niso razmišljali.
Mnogim se tudi dogaja, da se kmalu potem, ko se upokojijo, soočijo z boleznijo, ki v marsičem spremeni način življenja. Zdaj so naenkrat pomembne čisto druge stvari. Spet drugi se začnejo ukvarjati z vnuki, kar jih po svoje pomladi, jih pa tudi tako zelo zaposli, da včasih komaj še dihajo. Ko jih gledam, si včasih mislim, le kaj bi vsi ti otroci brez dedkov in babic, ki zanje res ogromno naredijo. Z veliko naklonjenostjo in ljubeznijo, tako da jih tudi vedno znova občudujem. Gotovo nekaj čisto drugega kot branje knjig, pa če so še tako zanimive. Prav nič jim sedaj ni težko, da bodo vse te knjige s seznama morale ostati neprebrane. Pa saj o tem sedaj sploh ne razmišljajo več.
Tudi ne vem, če bi bile vse te knjige sedaj zanje sploh še zanimive. Zdaj na marsikaj gledajo drugače. Zase vem, da sem bila kot študentka in tudi še pozneje, nad mnogimi knjigami navdušena in sem jih z velikim veseljem prebirala. Zdaj so v omari in sem in tja katero od teh knjig potegnem ven. Nad mnogimi vsem sem sedaj razočarana in me sploh ne navdušijo več.
