Prijateljica, dvajset let mlajša od mene, se pred letošnjim poletjem odpravlja peš na romarsko pot k sv. Jakobu v Santiago di Compostello. Začela bo na Pirenejih in do Santiaga bo potrebovala dvaintrideset dni. O tej poti je napisano veliko navodil, tudi to, kaj moraš vzeti s seboj in kako se pripraviš na to pot. Zelo dragocene so tudi izkušnje tistih, ki so po tej poti že hodili, čeprav ima vsak človek potem čisto svoje izkušnje in te so najpomembnejše. Prijateljica zdaj vse to prav natančno študira, se pa pripravlja tudi na presenečenja, ki so povsem drugačna od pričakovane poti.
Priporočajo, da s seboj ne vzameš več kot šest kilogramov, ker sicer ne boš zmogel poti. V teh šest kilogramov je treba spraviti spalno vrečo, rezervne čevlje, perilo, rezervno obleko, nekaj stvari za osebno higieno, nekaj toplega, da te ne zebe, palerino ali dežnik, morebitna zdravila in morda še kaj. Prava umetnost je, da ti to uspe. Spominja se, kako je doslej hodila o svetu. Za vsak slučaj je dala v kovček še kakšno obleko, čevlje, pa kakšno knjigo za branje, tudi če je potem morda sploh ni brala. Zdaj pa je to čisto drugače in že sama priprava na pot je nekaj čisto posebnega. Vedno znova se pred njo postavlja temeljno vprašanje: Kaj res potrebujem?
Ko od daleč vse to opazujem, se mi zdi takšna pot nekaj zelo zdravilnega. Najprej že sama priprava, kakršne človek v življenju morda še nikoli ni imel. Potem pa seveda vse, kar se na tej poti v dobrem mesecu zgodi. Tisti, ki so to pot že prehodili, vedo povedati, da se dogajajo neverjetne stvari, ki jih človek ne more nikoli vnaprej napovedati. Ne gre za zunanje stvari, ki se dogajajo na poti, kot so na primer vreme, pokrajina, prenočišča in podobno. Bistveno je, kar se dogaja v človeku. To je tista resnična pot v neznano. Mesec dni si večinoma sam s seboj. To je tisto zdravilno za človeka. Lahko bi bil sam s seboj nekje doma, čisto pri miru, ampak to ne bi bilo isto. Biti na poti pomeni živeti. Celo naše življenje je romanje in na poti k sv. Jakobu je to zelo otipljivo.
