Ko v družini nekdo hudo zboli, se neredko zgodi, da so svojci prizadeti še veliko bolj kot bolnik sam. Želijo mu pomagati, želijo mu narediti vse, samo da bi vse skupaj izpadlo skoraj tako, kot da bolezni sploh ni. Če to bolniku potem pomaga, je seveda drugo vprašanje.
Tako so mi pred dnevi pravili o mlajšem bolniku, ki živi pri starših in mama izredno požrtvovalno skrbi zanj. Mama pa tudi skrbno izbira, kdo sme in kdo ne sme priti k njemu, o čem smejo govoriti. Kadar je treba, pogovor kar prekine in ne dovoli, da bi neka tema postala predmet pogovora. Nikoli se ne vpraša, kaj si sin dejansko želi. Morda pa si želi še kakšnih drugačnih pogovorov. Ampak on je sedaj bolnik in mama je tista, ki ga hoče povsem zaščititi pred kakšnimi neprijetnimi stvarmi. V to je prepričana.
Nekaj podobnega se je dogajalo devetletni deklici, ki je zbolela za rakom. V bolnico so jo vozili na kemoterapije, vmes pa je bila doma. Sošolci so jo želeli obiskati, pa mama ni dovolila. Iz strahu, da morda kdo ne bi omenil raka. Hotela jo obvarovati pred kruto resnico, ki bi se v pogovoru s sošolci lahko razkrila. Ampak ta resnica je bila ves čas prisotna, tudi če deklica o tem ni smela govoriti. Poleg tega pa je deklica vedela in slutila, kako je z njo, veliko bolje kot njena mama.
Takšnih in podobnih zgodb bi lahko našteli še zelo veliko. Vse se dogajajo zaradi velike skrbi za bolnika. Največkrat so mame tiste, ki želijo zaščitit svoje otroke, včasih tudi svoje može ali druge. Po svoje jih razumem. V stiski so in želijo res vse najboljše za bolnika. Je pa takšna zaščita res najboljša pomoč bolniku?
Dobro je, da se prav o tem pogovarjamo že prej, preden kdo zboli. Res da je potem, v bolezni, stvar pogosto čisto drugačna kot prej v teoriji. Lahko pa se tako že prej dokopljemo do zelo pomembnega spoznanja: odkrit pogovor je vedno najboljša pomoč, tudi v času hude bolezni, tudi če je to zelo težko.
