Včasih se zdi, da so pričakovanja od nekaterih poklicev prav neverjetna. Če si zdravnik, potem ti je jasno vse, kar se dogaja v telesu, potem si kos vsem stiskam, ki so ob bolezni in smrti dogajajo in še mnogo drugih stvari. Ob tem pa vedno znova poslušamo tudi cel kup kritik, namenjenih zdravnikom. Kot da ničesar ne vedo in jim je čisto vseeno, kako je z bolnikom. Nobena od teh dveh skrajnosti ni dobra. Zdravnik je prav tako človek kot vsi drugi in poleg dobrega strokovnega znanja mora imeti še veliko posluha za bolnikove stiske, ki se ob bolezni pojavijo.
Vse to mi je prihajalo na misel, ko mi je kolegica, starejša od mene, pripovedovala, v kako težkem položaju se je znašla ob moževi bolezni. Sama je kot zdravnica delala na čisto drugem področju, zdaj pa je že več kot deset let v pokoju. Moža je spremljala na vse preiskave in na terapijo in vedno znova ugotavljala, kaj vse se je v zadnjih letih spremenilo v medicini in kako je marsikaj zanjo nekaj čisto novega. Večkrat bi se rada o čem pogovorila in kaj povprašala, pa jo vedno kar hitro odslovijo: »Saj ste zdravnica. Boste že vedeli.« Ne, pa ne ve. Še nikoli ni imela ob sebi tako bolnega moža. In tako zelo bi si želela, da bi ji kdo svetoval, kaj naj stori. Da bi bili vsaj pripravljeni pogovarjati se z njo. Prav nebogljeno se je počutila in študij medicine ji pri tem ni prav nič pomagal.
Morda se tega vse premalo zavedamo. Ko si v vlogi bolnika ali svojca, je stiska čisto drugačna, kot je stiska zdravnika ali sestre, ki zdravi enega od bolnikov. Zato lahko razumemo, zakaj zelo pogosto zdravnik poišče za zdravljenje svojca drugega zdravnika, ker je sam pri tem preveč čustveno vpleten. Enako velja na primer tudi pri spremljanju žalujočih. Žalujočega naj spremlja nekdo, ki sam ne žaluje.
Ko je človek bolan, potrebuje veliko več kot nudi sama medicina, kot jo poznamo iz knjig. On in njegovi svojci potrebujejo zdravstveno osebje, ki zna ob vsej strokovnosti tudi sočutno in človeško spremljati.
