Precej staršev mi je že pripovedovalo, kako je vedno teže otroka, starega kakšnih pet do osem let, prijaviti v kakšen športen klub, kjer bi lahko vadil v različnih športih, pač glede na to, kaj ga veseli. Skoraj v vseh športnih klubih hočejo že čisto majhne otroke vzgajati in vaditi za tekmovalen šport. Njihov otrok pa bi rad samo enkrat ali dvakrat na teden plaval, igral košarko ali nogomet, vadil judo ali kaj drugega. Ne želi postati vrhunski športnik in niso mu najpomembnejši rezultati. Pa tudi starši ga ne morejo vedno voziti od ene tekme do druge. Želijo samo, da bi njihov otrok pri športu užival in se ga veselil. Ampak ker ni druge možnosti, starši največkrat popustijo in v to privolijo.
Morda se komu zdi, da je to s športom nekaj čisto obrobnega ob vsem, kar se otrokom danes dogaja. Če pa natančno premislimo, tiči za vsem tem veliko več. Je odraz tipične miselnosti današnjega časa. Otroke že od malega vzgajamo za tekmovanje. Tekmovanje samo po sebi ni nujno nekaj slabega in tekmovanje lahko vodi tudi k dobremu. Če ljudje tekmujejo, kdo bo boljši v nečem, lahko pričakujemo vedno nove izboljšave, ki ljudem pogosto pomagajo živeti. Veliko premalo pa ljudje tekmujejo tudi v tem, kdo bo bolj prijazen, ustrežljiv, kdo bo bolj skrbel za nemočne in pomoči potrebne. Ko poslušam, kaj se dogaja v šolah, med študenti in na delovnih mestih, imam pogosto občutek, da ljudje vedno bolj mislijo samo nase in so včasih pripravljeni iti tudi preko trupel, samo da uveljavijo sebe. Tako, kot se to dogaja tudi v vrhunskem športu. Biti prvi je najbolj pomembna stvar in temu mora biti vse podrejeno.
Šport pa je lahko nekaj zelo lepega in prijetnega, nekaj, kar naredi naše življenje lepše in nam pomaga, da laže živimo. V športu se človek lahko nauči pravega tovarištva, pomoči šibkejšim, vztrajnosti in poguma. Vse to za življenje še kako potrebuje. Zato bi si gotovo vsi zelo želeli, da otrok ne bi vzgajali samo za vrhunski šport, za tekmovanja, ampak bolj za šport v smislu rekreacije.
