Imamo specialiste za najrazličnejše stvari in vedno je dobro, da se nekega dela loti pravi specialist. Ta bo najbolje vedel, kako se je treba lotiti neke stvari. Tako je na primer tudi za peko na žaru biti pravi specialist. Če tega ne znaš dobro, tudi pečeni čevapčiči ne bodo okusni. In podobno je tudi za vse ostalo.
Pred nekaj meseci pa sem na nekem posvetovanju postala pozorna na specialista za duhovnost pri bolnih in umirajočih. Če se ne motim, je bil po izobrazbi nekaj s področja družbenih ved. Ne poznam ga, tudi ne vem, kako komunicira z bolnimi in umirajočimi. Upam, da dobro, da so zadovoljni tisti, ki so deležni njegove strokovnosti, pa tudi on sam. Upam tudi, da se on sam ob tem bogati in se zaveda, da morda celo več dobiva kot daje. Sama bi bila zelo previdna, preden bi si upala nadeti naslov »specialist za duhovnost«. V nekem trenutku lahko si, v drugem še zdaleč ne. Težko pa si predstavljam, da nekdo lahko nastopa kot specialist za duhovnost pri bolnih in umirajočih. Samo enega poznam, ki je umrl in po treh dneh vstal, da bi mi živeli.
Ob tem sem veliko premišljevala, kaj pravzaprav pomeni duhovna opora v času stiske in bolezni. Lahko je to nekaj zelo banalnega, na prvi pogled čisto nič duhovnega. Če nekomu pomagaš, da ga ne boli, da laže diha, da dobro odvaja blato in vodo in še mnogo takšnih stvari, je to lahko več vredno kot ne vem kakšno govorjenje. Lahko čisto brez besed. Ob tem je zelo pomembno, s kašnim notranjim nagibom to delaš. Ali je zate to samo neko zunanje opravilo, lahko še tako strokovno dobro, ali pa je to del tvojega odnosa do tega človeka, ker ti ni vseeno, kako je z njim. Prav za ta odnos gre. Tako je odnos bistven del vsake duhovnosti.
Seveda je bistven del duhovnosti tudi naš odnos do Boga. Ta pa se lahko kaže pri zelo profanih, čisto vsakdanjih stvareh. Kdor v sebi nosi Boga, bo celo njegovo življenje pričalo o tem, tudi če o tem ne govori veliko. In takšno pričevanje je več vredno kot množica še tako izbranih besed.
