V začetku tega leta je umrlo kar nekaj ljudi, razmeroma še mladih, ki sem jih zelo cenila. Gotovo ne samo jaz, ampak še veliko drugih. Moja prva reakcija je bila: To je pa res hudo, tako zelo bi jih še potrebovali. Čeprav sama jemljem smrt zelo naravno, prav nič tragično, se mi je v nekaterih primerih zdelo, da je nastala skoraj nepopravljiva izguba.
Potem pa me je poklical dober znanec, da mi sporoči še eno takšno smrt, in v prvem trenutku sem spet reagirala podobno: »Kakšna škoda.« Njegov odgovor je bil drugačen, kot sem pričakovala: »Prišel je na cilj. Mi smo še na poti.« Ta njegov odgovor je ves pogovor usmeril nekoliko drugače in vse skupaj je zasijalo v drugačni luči.
Res je sicer škoda, da teh ljudi ni več, ampak vse to, kar so naredili, živi naprej, v mnogih ljudeh. Prav nič ni bilo zaman. Lahko samo upamo, da bo seme, ki je bilo položeno v zemljo, vzklilo na novo, morda res malo drugače, ampak še bogatejše. Vsi ti ljudje, ki so po naših ocenah umrli prezgodaj, bi enkrat prav gotovo umrli. Res bi lahko še marsikaj naredili, ampak že doslej so naredili veliko, več kot bi človek lahko pričakoval. Morda jim pri tem ni bilo lahko, morali so se soočati z mnogimi nasprotovanji in pogosto plavati proti toku. Zdaj so prišli na cilj in nas lahko na drugačen način spremljajo s tega cilja in nam pomagajo. Nas pa naj namesto žalosti preveva hvaležnost, da so bili med nami.
Potem, ko me je znanec poklical in sva se tako pogovarjala o pokojniku, sem z mnogimi ljudmi, ki sem jih srečevala, načenjala pogovor o tem. Zanimala me je njihova reakcija. Ugotovila sem, da mnogi, ki se sicer imajo za verne, sploh ne morejo slediti mojemu razmišljanju. Kot da jim govorim o nekem čisto drugem svetu, njim popolnoma tujem. Prav čudna sem se jim zdela.
Hvaležna sem znancu za njegove besede: »Prišel je na cilj.« Ob smrti ljudi, ki jih imamo radi, se tega veliko premalo zavedamo. Zato se s pokojnimi lahko veselimo, čeprav je za nas v tistem trenutku težko.
