Zelo sem hvaležna svojim staršem, da so me naučili življenjskega realizma, da po eni strani vedno upam v dober izid, po drugi strani pa tudi vem, da se lahko zgodi drugače in da ne smem pričakovati nemogočega. Prav to mi zelo pomaga živeti. Ko srečujem najrazličnejše ljudi, mi je pogosto težko, ko vidim, kako je vse njihovo pričakovanje usmerjeno v nekaj, kar se ne bo nikoli zgodilo in kako so potem nesrečni, ko je drugače, kot so si želeli in pričakovali.
Čisto normalno je, da si vsak od nas želi biti zdrav in ko zboli upa, da bodo bolezen lahko pozdravili. So pa bolezni, za katere že vnaprej vemo, da bo treba z njimi živeti in vsa umetnost je v tem, kako si znaš urediti življenje tako, da boš lahko z boleznijo čim bolje živel. Lahko pa tudi porabiš vso življenjsko energijo za boj proti bolezni, ki ga nazadnje izgubiš in si na smrt nesrečen.
To ne velja nujno samo za bolezen. Poznam dekle, no, zdaj že žensko srednjih let, ki je od mladosti dalje trdno upala, da se bo poročila, pa se to ni zgodilo. Ves smisel svojega življenja je videla samo v tem. Življenje samske ženske zanjo nima vrednosti in tako je s svojim življenjem zelo nesrečna. Če se ne bo spremenila, bo nesrečna tudi umrla.
Stara gospa, krepko čez osemdeset, si je zlomila kolk in je morala v dom. Zdaj je že dve leti tam in živi samo v pričakovanju, kdaj si bo toliko opomogla, da bo lahko šla domov. Zdi se, da upa v nekaj, kar se ne bo zgodilo. Morda je v želji iti domov skrita simbolika, ki pa se je sama ne zaveda. Iti domov lahko pomeni tudi vrniti se k Očetu, v njegovo naročje.
Če bi sami načrtovali svoje življenje, bi bilo verjetno drugačno, pa težko rečemo, da bi bilo boljše. To si mislimo morda samo v prvem trenutku. Ko se oziramo nazaj, se pogosto lahko začudimo, kako nam je sploh uspelo preživeti in prenesti vse, s čemer smo se srečali na svoji življenjski poti. Vedno znova lahko ugotavljamo, kako smo ob vsem tem dozorevali in se žlahtili, tudi če je bilo težko.
