Poznaš vso zgodbo?

Kar nekaj ljudi mi je v zadnjem času tožilo, kako so jih sodelavci, sorodniki, sosedje ali kdo drug obsojali zaradi stvari, ki sploh niso bile resnične. To vedno boli in človek se počuti čisto nemočnega ob neresničnih govoricah, ki se širijo in jih ne moreš ustaviti. Ko se nekaj začne, se nekontrolirano odvija naprej, dobiva vedno večje razsežnosti in vsebuje vedno več napihnjenih neresnic. Ne moreš jih več zaustaviti. Saj niti ni nobene poti, kako bi se tega lotil.

            Popolnoma se strinjam z znanko, ki je takole razmišljala: »Nikoli ne veš cele zgodbe in samo delne resnice naredijo veliko hudega.« To je doživljala na lastni koži med svojimi najbližjimi sorodniki. Drugo znanko boli še po mnogih letih, ker so jo sosedje obsojali zaradi stvari, ki jih ni nikoli naredila. Saj niso niti jasno govorili o tem, kaj je naredila narobe, samo zelo neotipljivo so namigovali o tem in onem, tako da so v drugih vzbujali dvom o njeni poštenosti. To so počeli ljudje, za katere je mislila, da so ji prijateljsko naklonjeni, pa se je očitno zmotila.

            Tudi sama sem že doživela marsikaj takega, slišala o sebi zgodbe, ki so skoraj prava znanstvena fantastika. Verjetno bi vsak od nas lahko povedal kaj podobnega. Poskušam biti vedno bolj neodvisna od takšnih sodb in mi je bolj pomembno to, kar sama  vem o sebi. Seveda mi včasih uspeva to bolj, drugič spet manj. Čisto vseeno pa mi seveda ob tem ne more biti.

            Človek lahko nehote in nevede postane sam aktivni pripovedovalec takšnih neresničnih zgodb. Sprašujem se, kolikokrat sem bila tudi sama udeležena pri čem takem. Takrat se tega morda sploh nisem zavedala. Verjetno ne bomo mogli nikoli povsem odstraniti širjenja takšnih neresničnih zgodb. Lahko pa si vsak dan znova prizadevamo, da jih bo čim manj, da govorimo samo o tem, za kar smo res popolnoma prepričani, da drži. Pa tudi takrat premislimo, ali to, o čemer govorimo, pomaga k dobremu.  

Deli.