S kolegico sva se pred kratkim pogovarjali o tem, česa vsega mo se lotevali, ko smo bili še mladi. Veliko bolj smeli smo bili, na marsikaj, kar bi se nam pri tem utegnilo zgoditi, sploh nismo pomislili. Lepo se je tega spominjati, ker smo delali z veliko dobre volje Kljub temu pa se mi zdi prav, da postajamo z leti previdnejši in nismo več tako zelo prepričani v svoj prav. Če ti to ne uspe, utegne biti prav hudo.
Lahko bi naštevala veliko stvari, ki sem se jih lotevala v svojem življenju in mi ni žal, da sem za vse to porabila veliko svoje energije in sem ob vsem rasla in dozorevala. Marsičesa pa bi si sedaj ne upala več. Tako so me ped kakšnimi štiridesetimi leti prosili za predavanje o trpljenju. Zelo sem se potrudila, marsikaj prebrala in predavanje lepo napisala. Z mnogimi lepimi citati. Spominjam se, da sem s tem predavanjem nastopila na nekaj krajih in zdelo se mi je, da sem povedala veliko. Ne vem, kako so to sprejeli poslušalci. Nobenega komentarja se ne spominjam, tudi ne kakšnega pogovora po predavanju. Pač predavanje, kakršnih sem tudi sama slišala veliko.
Danes se s takšnim predavanjem ne bi upala nikjer več nastopiti. Trpljenje je nekaj tako velikega, težkega, skrivnostnega, pred čemer stojim brez besed. Ko vidim in slišim, kaj vse se dogaja ljudem po svetu, se mi zdi to, kar doživljam jaz, nič v primerjavi z drugimi. In nikomur bi si ne upala govoriti o trpljenju. Ljudje, ki ga doživljajo na svoji koži, lahko o tem povedo veliko več. Jaz ljudi lahko samo poslušam, jim dam priložnost, da o tem govorijo, in ne zbežim stran.
Zase sem lahko samo vesela, da sem v mnogih letih naredila to pot in da postajam vedno skromnejša pri mnogih trditvah, da si o marsičem danes ne bi upala tako suvereno govoriti. Hkrati pa doživljam prav to kot vedno večje bogastvo. Morda je hotel Sokrat, veliki grški modrec, povedati prav to, ko je izrekel svoj znameniti stavek: »Samo to vem, da nič ne vem.«
