Podaljšanje vozniškega dovoljenja

            Sama ne vozim avta in se tudi nisem nikoli posebej ukvarjala s tem kako je z vozniškim dovoljenjem. Vem, da ga nekateri dobijo avtomatično do osemdesetega leta, drugi spet samo za določen čas in ga morajo potem podaljševati. Verjetno ljudje z določenimi boleznimi in okvarami, kjer je pričakovati, da se stanje lahko poslabša do tolikšne mere, da vožnja potem ni več varna.

            Sem pa v zadnjem času postala bolj pozorna na to, kaj ljudem lahko pomeni vozniško dovoljenje. Verjetno se tega zavedajo tudi tam, kjer ta dovoljenja izdajajo. Žena kolega, ki se je zaradi bolezni komaj še premikal s hojco, mi je pripovedovala, koliko mu je do tega, da mu dovoljenje podaljšajo. Že leta ni več vozil avta in je verjetno vedel, da ga tudi nikoli več ne bo. Vozniško dovoljenje pa mu je kljub temu veliko pomenilo in je bil neznansko vesel, da ga je dobil. S skrajnimi močmi je s hojco prišel do okenca in uredil vse formalnosti.      

            Podobno, pa vendarle drugače se je dogajalo gospe, stari šestinsedemdeset let. Zaradi bolezni je imela precej zmanjšano moč v obeh rokah in si je morala na razne načine pomagati, da je bila kos vsem opravilom. Živela je sama na deželi, precej stran od večjih, bolj prometnih cest. Avto ji je ogromno pomenil. Z njim se je zapeljala do bližnjega kraja v cerkev in v trgovino, nič več. Kako čisto drugače je bilo, da je lahko sama vse opravila in ji ni bilo treba ves čas prositi drugih. Na kakšne večje ceste se tudi sama ne bi upala. Tam, v njenih krajih, pa skoraj ni bilo prometa. Tudi ona je bila zelo vesela, da je dovoljenje dobila.

            Ko sem poslušala ti zgodbi, mi je bilo jasno, kako pomembno je takšne stvari reševati zelo osebno. Morda potem dovoljenja ne bi dobil človek, lahko mlad in zdrav, ki ne zna biti obziren in trezen, ki po neumnosti divja po cestah in ogroža druge. Pri teh dveh dovoljenjih, o katerih tu govorim, te nevarnosti gotovo ni.   

Deli.