Spominjam se kolega, splošnega zdravnika na terenu, ki je pripovedoval, kako je po desetih letih zdravniške prakse prvič doumel, da njegova naloga ni samo reševati življenje, ampak bolnika tudi spremljati v umiranju in mu omogočiti, da ohrani v umiranju svoje človeško dostojanstvo, da umre človeško. Poklicali so ga k staremu možu nekje v hribih, ki mu je odpovedovalo srce. Hotel mu je predpisati cel kup zdravil , mu dati injekcijo in ga poslati celo v bolnišnico – mož pa ga je rotil: »Lepo vas prosim, pustite me, da v krogu svojih domačih v miru umrem!« Kolega je doživel to prošnjo tako iskreno, tako pristno, da je doumel, da smrt ni vedno samo nekaj, proti čemur se je treba z vso silo bojevati.
Na to pripoved pomislim pogosto, ko slišim, kako stare, hudo bolne in obnemogle ljudi v zadnjih trenutkih vozijo naokrog, k zdravniku ali pa v bolnišnico, samo da bi pridobil še kakšen dan življenja. Potem pa se dogaja, da umirajo ti ljudje na poti, na hodnikih ali kje v bolnišnici, daleč od doma, od svojega domačega okolja in od ljudi, ki jih imajo radi.
Pogosto slišimo koga reči: »Saj je zdravnik tako odločil. Jaz samo ubogam njegovo odločitev.« Tako rečejo največkrat tudi njegovi svojci. Zdi se, kot da ljudje vedno manj razmišljajo s svojo glavo in se popolnoma prepustijo drugim, v tem primeru medicini. Ampak tu gre za zelo osebno odločitev, ne medicinsko. In vsak človek ima vso pravico, da se odloči tako, kot čuti, da je zanj najbolje. Vedeti moramo tudi, da zdravnik bolniku pogosto predlaga bolnišnico samo zato, da se izogne morebitnim poznejšim tožbam, ki so vedno pogostejše.
Verjetno bi se morali že veliko prej, že od mladosti dalje, učiti razmišljati s svojo glavo in se tudi pri marsičem drugem, ne samo pri bolezni in umiranju, odločati bolj samostojno in zrelo. Morda se niti ne zavedamo, kako zelo imamo oprane možgane, od medijev, reklam in od vsega mogočega. Zato se zgodi, da jemljemo mnoge stvari, ki so lahko tudi težke, se pa normalno dogajajo v življenju, kot pravo katastrofo. Saj tako beremo in slišimo v medijih in potem se vedemo tako, kot nam oni narekujejo.
