Za nami je izjemen koncert in seminar prof. Daliborja Miklavčiča; nekaj vtisov pa je z izbrano besedo strnila Neža Ulaga:
V cerkvi sv. Jožefa v Celju smo mesec februar obeležili s prav posebnim koncertom, tokrat v celoti obarvanem z orgelsko in klavirsko improvizacijo.
Koncertant večera je bil prof. Dalibor Miklavčič, ki slovi kot odličen koncertni improvizator, orglavec, pianist, čembalist, hkrati pa tudi kot izkušen pedagog.
Na orglah z 28 registri je v uri in pol trajajočem koncertu prikazal široko paleto zvočnih barv. Slišali smo lahko, kako se številne možnosti uporabe tega inštrumenta najlepše prikažejo prav ob improvizacijah. V prvi točki večera je zazvenel crescendo orgel od najtišjega registra orgel sv. Jožefa do tutti, zadnja improvizacija pa je, ravno nasprotno, izzvenela v komaj slišnem pianissimu. Med njima smo potovali vse od srednjega veka do danes, oz. kot je profesor poimenoval svoj sklop improvizacij na orglah in nato na klavirju: Back to the future.
Pot nas je vodila preko srednjeveškega organuma, torej gregorijanskega korala v večglasju, Estampie, srednjeveškega duhovnega plesa, Passamezza antica 16. stoletja, renesančnega moteta in italijanskega baročnega koncerta. Ob zvokih klavirja smo uživali v slogih baroka, dunajske klasike, romantike in zgodnjega 20. stoletja, vse do orgelske imitacije posvečene Bartoku Beli, s čimer se je naše popotovanje zaključilo.
Še pod svežimi vtisi večernega koncerta smo se na prvo marčevsko jutro zbrali ob igralniku v cerkvi. Do poznega popoldneva smo se družili ob odkrivanju skrivnosti improviziranja. Kot obljubljeno, smo se tokrat učenja lotili iz drugačne perspektive, v širšem kontekstu liturgičnega orglanja, saj je bila improvizacija več kot 700 let osrednji in najpomembnejši način uporabe orgel v bogoslužju. Ukvarjali smo se predvsem z vprašanjem, kako bi lahko vsak osvojil osnovne improvizacijske spretnosti in jih z dovolj vaje prilagodil tako, da bi zvenele kot iz obdobja baroka, dunajske klasike ali pa romantike.
Razšli smo se okrepljeni z dobro mero napotkov in novega znanja, hkrati pa tudi v želji, da bi znali slovenski pedagogi dajati prave smernice in opogumljati mlade k lepšanju liturgije z improvizacijo, saj se ravno tako lahko najlepše prilagodimo danosti trenutka.
