Ob še enem svetovnem dnevu…

Ob še enem svetovnem dnevu…

Podobno, kot smo pred dnevi objavili naše razmišljanje ob dnevu starejših, velja za paliativno in hospic oskrbo. V naših očeh ne gre za neko posebnost, ki se je spomnimo tu in tam ali pa jo uporabljamo kot neko novo metodo. Razumemo jo kot moralno odgovornost, etično ravnanje pri srečanju  z neozdravljivo bolnimi stanovlaci in njegovimi bližnjimi. Tudi kot dolžnost, da predstavimo možnosti in prepustimo izbiro poti nadaljnje oskrbe njim samim. Z obljubo, da bomo ob njih, z njimi, ne glede na njihovo odločitev, da jih ne bomo pustili samih.

Letošnji svetovni dan paliativne in hospic oskrbe nas opominja,

saj poteka pod  motom »Moja oskrba,  moja pravica«. Vsi imamo pravico do paliativne oskrbe, naša odločitev pa je, ali jo bomo tudi izbrali. Ta dan torej izkoristimo za razmislek o svojem življenju, kako želimo živeti vse do njegovega izteka. S takšnim pristopom, kot ga je uvedla Cicely Saunders dodajamo življenje dnevom in ne obratno. To pomeni, da življenja ne skrajšujemo, niti ga ne podaljšujemo. Odločamo o njegovi kakovosti, ki jo vsak od nas doživlja in opisuje na sebi lasten način. Na nas, ki nam je zaupana skrb za druge je, da znamo tem opisom prisluhniti. Pionirsko delo Cicely Saunders* je tako pomembno zato, ker je kot medicinska sestra, socialna delavka in zdravnica prepoznala večdimenzionalnost bolečine in trpljenja. Prva je opisala celostni, biopsihosocialno duhovni model oskrbe in ga preizkusila v hospicu sv. Krištofa. Kot model modernega hospica, ki pod okriljem ene institucije povezuje oskrbo umirajočih, izobraževanje osebja in raziskovanje tega področja, ga je ustanovila leta 1967.

Svetovni dan paliativne in hospic oskrbe nas opogumlja,

da odločitve o svojem zdravljenju sprejemamo v skladu s svojimi prepričanji. Ključna misel Cicely Saunders, da je pomemben vsak, ker je, je bilo lansko geslo svetovnega dneva paliativne in hospic oskrbe. Pri srečanju z bolečino in trpljenjem  je vsak drugačen in pomemben, takšen kot je. V februarju 2020 bomo, zahvaljujoč Celjski Mohorjevi,  tudi v Sloveniji dobili prevod njene knjige »Čuj z menoj«. Po  mnenju poznavalcev dela Saundersove gre za avtobiografijo, ki bomo v Domu sv. Jožef predstavili 13. februarja. Gotovo nam bo vsem, ki se pri delu srečujemo s paliativno in/ali hospic oskrbo  v spodbudo.

Svetovni dan paliativne in hospic oskrbe je tudi priložnost,

da opozorimo na vse, kar na tem področju že delamo in spodbuda, da storimo, vsak na svoj način, še kakšen korak v to smer. Pojem paliativne oskrbe je v Sloveniji uvedla zdravnica Metka Klevišar. Pri prevajanju angleške besede »palliative« je ohranila tujko »paliativna« in ne »blažilna«; »care« je prevedla kot »oskrba« in s tem v pojem zajela terapijo, nego in medicino (Klevišar 2000, 3).  Njeno spoznanje ob umirajočih bolnikih, da upanje ni vedno le ozdravitev, ampak je v zagotavljanju prisotnosti ob bolniku, zagotavljanju pomoči, torej realnem upanju, si še danes utira pot (Klevišar in Ramovš 2010).

V Domu sv. Jožef v okviru izobraževanj Moč nemoči že šesto leto za vse, ki se srečujejo s hudo bolnimi in umirajočimi pripravljamo izobraževanja in praktične delavnice. Izhajamo iz celostne oskrbe človeka v vseh njegovih razsežnostih, s poudarjeno duhovno razsežnostjo, ki je v vseh vsebovana in se preko njih izraža.

_____

*Čeprav Saundersovo imenujemo začetnico moderne paliativne oskrbe, je termin »palliative« uvedel njen kanadski sodobnik Balfour Mount.

B: Irena Švab Kavčič

Deli.