Kdor je že doživel izgubo ljudi, ki so mu bili blizu, ve, kako težko je ob takšnih trenutkih. Pravo žalovanje se ob smrti niti še ne more začeti, ampak šele čez nekaj časa in težko je napovedati, koliko časa bo trajalo. Ljudje smo si tudi zelo različni in vsak človek žaluje po svoje in ne moremo nikoli reči, kaj je normalno in kaj ne.
V zelo hudi stiski pa se znajdejo tudi ljudje, ki so ob žalujočem, kot sosedje, sodelavci, učitelji, duhovniki, pravzaprav vsi. Osebna izkušnja lahko človeku pomaga, ne pa nujno, če je prepričan, da iz svoje izkušnje ve, kako je treba. Pri drugem človeku je morda drugače. Zato je ena najpomembnejših stvari, da znamo dobro poslušati.
V tem letu me je poklicalo nekaj ljudi, ki so se srečali z žalujočo družino. Vedno je šlo za smrt mlajšega človeka, kar je seveda še mnogo huje kot ob smrt starih ljudi. Presenečena sem bila, da me je dvakrat poklical nekdo nekaj dni po smrti in želel od mene dobiti naslov, kam naj pošlje žalujoče svojce, kje imajo skupine za žalujoče. Še mene je zmedel s tem vprašanjem. Ne, takoj po smrti ni čas, da bi žalujoče pošiljali v kakšne skupine. Takrat lahko samo s čim manj besedami obsedimo pri žalujočem, mu pustimo, da joka in govori in mu zagotovimo pomoč, če kaj potrebuje. Verjetno je to ena najtežjih stvari in povsem razumem, da je veliko laže žalujočega poslati v neko skupino in imaš potem občutek, da si človeku v stiski pomagal.
Bila pa sem prijetno presenečena, ko mi je mama gimnazijca, ki je med tednom živel v internatu, pripovedovala, kako je bilo po smrti njenega očeta. Njen sin je bil zelo navezan na dedka in se je bala, kako bo sprejel dedkovo smrt. O tem je obvestila sinovega razrednika in mu to razložila, ta pa je fanta še isti dan poklical iz razreda in se pogovarjal z njim. Pravi, da mu je za to iz vsega srca in do konca življenja hvaležna. Ona sama, že dvajset let učiteljica, česa takega, kot je naredil sinov razrednik, še ni nikoli naredila. Pravi pa, da v prihodnje bo. Drug drugemu s svojim zgledom res lahko veliko damo
