Večkrat sem se že pogovarjala s kolegico, malo mlajšo od mene, o tem, kako različno se odzivamo na bolezen. Tudi ona se je ves čas poklicnega dela srečevala z bolniki. Res da ne z bolniki z rakom, pa tudi ne z bolniki, pr katerih bi bolezen pripeljala do invalidnosti. So pa njeni bolniki tako kot vsi drugi postajali vedno starejši in vedno bolj nebogljeni in mnogi njenih bolnikov so že pokojni. Pogovor s to kolegico je vedno prijeten, obema v veselje.
Ob vsakem najinem pogovoru pa se ponovi enako: »Ne znam si predstavljati, da bi sama zbolela, da bi se sama morala soočiti z invalidnostjo. Raje na to sploh ne mislim.« Ker sem tolikokrat slišala te njene besede, nisem mogla drugače, kot da sem vedno znova o njih premišljevala. Ljudje smo si res zelo različni tudi takrat, ko se srečamo z boleznijo.
Tudi jaz sem se pri svojem poklicnem delu srečala z mnogimi bolniki, z mnogimi hudo bolnimi. Ob vsakem sem se zavedla, da bi se lahko tudi jaz znašla na njegovem mestu in sem bila vsakokrat hvaležna, da mi je to prihranjeno. Morda mi je tudi hvaležnost pomagala živeti. Ob marsikaterem bolniku so se mi zdele moje zdravstvene težave zelo malenkostne v primerjavi z njegovimi.
Tudi jaz si marsičesa ne znam predstavljati, kako bi ravnala, če bi me doletelo. Si pa marsičesa pred leti tudi nisem znala predstavljati, pa sem se potem morala soočiti s to in ono težavo in sem nazadnje videla, da se tudi s tem da živeti. Ko si enkrat postavljen pred dejstvo, nimaš več časa premišljevati, kako bo, če bo, ko bo … Takrat je in takrat moraš tukaj in zdaj poiskati najboljšo rešitev.
Iz svojih dosedanjih življenjskih izkušenj lahko rečem, da se potem vedno najde neka rešitev. Ne ravno idealna, ampak najboljša v neki situaciji. Zavest o tem mi pomaga, da vedno lahko upam. To bi želela tudi kolegici.
