Glede na vse komunikacijske poti, ki obstajajo, bi si morda mislili, da ta ne more več biti težava. Vendar ljudje še nikoli nismo bili bolj oddaljeni drug od drugega. Zato manj je več! Kar še posebej drži za ljudi, ki imajo demenco. Večina o demenci razmišlja kot o stanju, ki prinese izgubo spomina, vendar gre tudi za težave z orientacijo, odnose, reševanje vsakodnevnih težav in seveda za govor in razumevanje povedanega.
Ko rečem: “Obleci se in umij!” imam pri tem v mislih “samo to”. Ob tem vemo kaj je potrebno storiti. Pri demenci žal te povezave izginejo in ostane le “Obleci se in umij!”, ki nima nobenega ozadja več, ali pa le delčke. Kaj te štiri besede skupaj sploh pomenijo. Kaj predstavljajo? Veš, da bi nekaj moral storiti, ampak kaj in kako že?
Zato je v prvi vrsti potreben razmislek pri nas samih. Na kakšen način se pogovarjamo? Kaj želimo sporočiti? Kaj želimo doseči? Kateri cilj sploh zasledujemo?
Eno izmed načel metode montessori za starejše in osebe z demenco je manj govori, več pokaži (demonstriraj). Zato je pomembno spoznati kako oseba pred nami dojema sporočila in na kakšen način komunikacija najlažje steče. Je to pogovor, dotik, gesta, prikaz (demonstracija), kateri je materni jezik človeka pred nami, morda lažje razume napisano besedo, kako velike črke potrebuje, da lahko prebere sporočila? So to lahko daljše povedi, ali krajše? Kakšen povdarek potrebuje določena beseda, kako glasni moramo biti, kakšne premore naj delamo med besedami? Temu neobhodno sledi ugotovitev, da ni univerzalnega odgovora – z vsakim človekom komuniciramo drugače!
V okviru metode montessori velja, da je prikaz po korakih najboljši način in to brez besed! Ena oseba, eno opravilo, en korak naenkrat.
V Domu sv. Jožef imamo plastificirane pogrinjke za mizo z imenom stanovalca. Po zajtrku zaprostim enega izmed njih, če bi mi hotel pomagat pri brisanju. Seveda! Dam krpo. Nič. Pristopim in samo pokažem brez besed. Nič. Primem roko v kateri drži krpo in skupaj začneva izvajati gibe za brisanje. Po nekaj trenutkih počasi umaknem roko in gospod nadaljuje sam. Obrneva pogrinjek, gospod nadaljuje brez vodenja. Ko konča, obstane. Ponudim mu drug pogrinjek, zopet je potrebno kratko vodenje z roko, nadaljuje sam.
Sami bi opravili veliko hitreje, vendar “Karkoli storite namesto njih, jim s tem nekaj vzamete!”.
Sara
