Verjetno bi bilo zelo dobro, če bi naše pogovore sproti malo analizirali in se vprašali, kako se v pogovor vključujemo. To velja za nas vse. Prav gotovo bi nam bilo v pomoč, če bi si sem in tja priznali, da ne znamo poslušati, da preveč govorimo, da govorimo včasih tudi neumnosti.
Pred časom me je poklical znanec, s katerim se zelo redko slišiva. Znašel se je v stiski. Sodelavec ima hudo bolno ženo, ki je že zelo slaba in je pričakovati, da bo kmalu umrla. Kako naj se zdaj vede do tega sodelavca? Kako naj mu pomaga, da bo malo boljše volje? Kaj naj mu reče, kako naj ga tolaži? Katere knjige naj mu priskrbi, da mu bodo pomagale? Pa še cel kup vprašanj, ki se pojavijo ob srečanju s človekom, ki ima doma hudo bolnega svojca.
Vedno se tudi sama postavim na mesto človeka, ki se znajde v takšni situaciji. Tudi sama bi se počutila zelo nebogljeno ob sodelavcu, ki mu umira žena. Tega ne moreš nikoli obvladati, vsakokrat je pot v negotovo in lahko samo upaš, da boš v pomoč. Edino, kar lahko priporočim, je, da poslušaš in ne zbežiš stran.
O vsem tem sem se skušala pogovarjati s tem svojim znancem. Pri tem sploh nisem prišla do besede. Govoril je in govoril, brez prestanka. Sem in tja sem skušala še jaz kaj reči, pa mi ni uspelo. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem ga poslušala. V bistvu je šlo za njegovo stisko, ki jo je začutil v sebi ob srečanju s trpljenjem. Pa bi bilo vendarle dobro, če bi znal tudi malo poslušati in se vprašati, kako je lahko komu v pomoč. Pa tudi, kaj je njemu lahko v pomoč.
Morda bi potem tudi dojel, da v trenutkih velike stiske ne pomaga nobena knjiga, ki bi jo lahko dal človeku v stiski. Knjiga ti lahko pomaga prej, da se na takšne trenutke pripraviš, morda tudi pozneje, da jih analiziraš. Takrat, ko je res hudo, pa je v pomoč lahko samo osebni stik, poslušanje. In to je vedno težko.
