Navadno si predstavljamo, da potrebuješ veliko moči za težka fizična dela, da na primer kaj težkega preneseš, zvrtaš, postaviš in tako dalje. Vse to pa je malenkost v primerjavi s stvarmi, ki so na videz drobne in čisto nepomembne, pa vendar zahtevajo od človeka izredno veliko.
Tako mi je pripovedovala gospa, ki se je dolgo časa odpravljala na obisk k hudo bolni znanki v sosednji vasi. »Ne morete si predstavljati, koliko moči sem za to potrebovala. Dolgo je tudi trajalo, preden sem se res odpravila na pot. Prav nič nisem vedela, kaj naj ji rečem, kako naj jo potolažim. Bala sem se, da bom še sama začela tam jokati v svoji nemoči.« Poklicala me je v tisti svoji nemoči in sva se dolgo pogovarjali. Ni bilo druge poti, kot da skoči v to neznano situacijo, pripravljena, da bo odgovarjala na izzive, ki se bodo v tistem trenutku pokazali. Nič ni vedela, kakšni bodo ti izzivi.
In potem je res šla. Pogovor z bolnico je stekel. Vse se je dogajalo, bili sta veseli in žalostni, jokali sta in se smejali. Bolnica je bila izredno vesela in je želela, da se še srečata. Pa tudi ta gospa, ki jo je tako skrbelo, kako se bo vse skupaj izteklo, je bila zelo zadovoljna. Pravi, da bi ji bilo zelo žal, če iz strahu sploh ne bi šla, ker je tudi sama ob tem obisku veliko pridobila.
Ob tem mi prihajata na misel starejši gospod in njegova žena, ki ne moreta in ne moreta zbrati poguma, da bi obiskala prijatelja, ki je sedaj že dobro leto v domu za stare. Ne, na dom pa res ne bosta niti pomislila, kaj šele, da bi šla tja. Tudi, če bi ju bil prijatelj zelo, zelo vesel. Verjetno pa v svojem razmišljanju ne dopuščata možnosti, da se tudi sama lahko enkrat znajdeta v domu. Kakšna katastrofa je to potem, če prej celo življenje to možnost tako zavračaš.
Največ poguma ne potrebujemo za kakšne izredne stvari, ampak za čisto preproste človeške – da ne bežimo stran od bolnikov.
