Vedno znova nanese pogovor tudi na domače živali. Nekateri so nad njimi navdušeni bolj, drugi spet manj. Mnogim so domače živali zelo dragocene in jim polepšajo življenje. V zadnjem času je slišati tudi o tem, da bi v vzgojo vključili tudi pravilen odnos do živali. Meni bi se to zdelo zelo smiselno. Domače živali so gotovo zelo dragocene, pa spet ne tako absolutne, da bi postale pomembnejše kot ljudje. Večkrat slišimo, da je človek, ki ima rad živali, dober človek. K temu bi samo dodala, da je tak človek dober, če ima rad tudi ljudi. Nič manj kot živali, raje še bolj.
Znanka mi je pripovedovala, kako se je kot čisti sveža mamica sprehajala po Tivoliju, ona z vozičkom, njena prijateljica s psom. Mimo je prišla gospa in vzkliknila: »Kako prisrčen je!« Mislila je, da to velja njenemu sinčku, pa se je zmotila. Prisrčen je bil pes. Zdaj je ta sin že študent, ona pa se tega srečanja še prav dobro spominja.
Spominjam se tudi znanca, ki je večkrat rekel: «Našemu psu se tu godi tako dobro, da bi bil jaz v tej družini raje pes.« Ne vem, ali je to zares držalo ali ne. Zdaj sta že nekaj let oba pokojna.
Svojevrsten problem so lahko tudi psi v bloku, seveda odvisno od lastnika, kako psa vzgoji za srečevanje s sostanovalci. Hudo je takrat, ko je lastnik psa prepričan, da morajo vsi njegovega psa občudovati in se vrteti okrog njega, kot da je pes središče vsega dogajanja. Tako se je treba psu umakniti na stopnišču, se v dvigalu stisniti v kot, da je dovolj prostora za psa in podobno. Zelo neprijetno je lahko, ko lastniki puščajo psa samega doma in ta laja in cvili ure in ure, tudi ponoči, tako da sostanovalci komaj zdržijo.
Sama doma nimam živali. Ko sem bila še majhna, smo imeli doma papagaja, potem ne več. Prav nič nisem navdušena, če se mi psi preveč približujejo, tudi če so majhni. Raje jih gledam bolj od daleč. Prepričana sem, da moramo biti spoštljivi drug do drugega, tako lastniki psov kot tudi tisti, ki jih nimamo.
